CAMINO – zakaj?

“Danes opažam, da vse več popotnikov hodi po Caminu zgolj za premagovanje etap. Pozabljajo pa na duhovni pomen Camina,” reče gospod, katerega posestvo, kjer nadvse toplo sprejme nas, popotnike, je postala že prava atrakcija. Zgolj za neobvezno donacijo te sprejmejo, skuhajo tri obroke, dajo prenočišče v prav posebnih lepih hiškah ... 109 popotnikov iz 17ih držav nas je danes tukaj.

Zvečer nas je povabil v kolibo, da nam razloži pravi pomen te romarske poti po Španiji. Ta del me je presunil tako, da mi kljub težkim vekam in telesu prepotrebnega spanja, ni uspelo zaspati. Kako lepa razlaga … Kako močna razlaga … Kako čudovito sporočilo …

“Kaj je cilj Camina?” nas vpraša. Mesto Santigo de Compostela smo v stilu avtomatizma dobili v misli, predvidevam da večina, le najbolj pogumni pa so to izrekli naglas. “Želim si, da to ne bi bil,” je nadaljeval. “Cilj Camina je najti pot do sebe.”

Ne gre se za Camino de Santiago (pot do Santiaga), ampak za Camino de vida (pot življenja).

jakobova pot, santiago de compostela, camino od suzenjstva do svobode

Preveč ljudi je danes sužnjev. Včasih očitna suženjstva, danes sužnji slabe politike, slabih ljudi, pretirano podajanje moči denarju in vplivom medijev. Dve hecni pojavi v ozadju predstavljata prav to – prevlado sveta v rokah posameznikov in moč manipulacije nad ljudstvom. Ljudje otožni, zasužnjeni, izgubljeni …

Da se rešiš iz tega suženjstva, obstaja le ena pot. Pojdi. Hodi. Premikaj se.

 


kako izdati knjigo petra skarja camino


 

Pri tem je pomembno, da imaš odprte roke – odprte za sprejemanje in odprte za dajanje. Naj si bodo črne ali bele. Potrebuješ odprte oči, da spregledaš, da opaziš te okove suženjstev. Oči za vid in oči v razumu. Naj si bodo rjave, modre ali zelene. In potrebuješ noge, ki te bodo premikale. Ne obstoj, premakni se, hodi. Naj si bodo noge črne ali bele.

Bosa noga opomni na pomembnost stika z naravo, stik, ki se vedno bolj rahlja v družbi spodbujanja potrošnih dobrin, ki se jih mora kupovati. Stik z naravo je naša prirojena lastnost, brez katere ne moremo preživeti. Morda lahko fizično, ne pa duhovno in ne v ljubezni.

Ko se podaš na pot – išči, opazuj, zaznavaj ... Opazuje znake narave, pokaži jih tudi drugim, ki si želijo po tej poti. In hodi, pojdi naprej ..

Narava ti bo ves čas kazala znake prave poti. Ni toliko pomemben cilj, ampak pot sama. Daj piti žejnemu, pomagaj utrujenemu, bodi dober, širi dobro. To je prava pot Camina.

 

Zgolj neveden hoditi do cilja (Santiago de Compostela v tem primeru), kateremu pomen je nekdo drug določil, ti ne bo prineslo prave sreče v življenju.

Ko imaš v izobilju, podeli med druge, ki nimajo. V svetu je vsega dovolj za vse – če bi ljudje znali to nesebično porazdeliti. Svet je trenutno preveč naravnan v zgolj skrb in nabiranje izobilja zase.

In če bomo hoditi po tej poti; poti pomoči, poti resnice, poti iskanja sebe in s tem rešeni okov manipulacij drugih, bomo našli svojo resnico, svoje sonce. Srečo, veselje, mir. In ljubezen.

 »Za tistega, ki hodi po Caminu (svoji poti življenja), je tu vedno vzhajajoče sonce. Camino je hoja preko noči z upanjem. Vsakdo ima svoje noči. Camino je spoznavanje resnice, da je vsak dan le utopija. Camino je razumevanje, da je bistvo življenja ljubezen.«

Iz knjige CAMINO – Od suženjstva do svobode