Si res želite vedeti svojo prihodnost? Vedeževanje in vedeževalka …

(Da takoj razčistimo - NE vedežujem, res NE vedežujem, lahko pa podelim nekaj pomembnih znanj, spoznanj, ki mi jih je dala vedeževalka.)

Nekaj let nazaj sem "po naključju" prišla do vedeževalke. Ne, ni bila to moja želja, bolj "darilo" prijateljice, ki me je pripeljala do nje kot lepo presenečenje. Bila sem močan "nevejerni Tomaž", ki ji vedeževanje res ni blizu. Zato sem se zelo očitno ZAPRLA pred njo. Ampak priznam, da me je impresionirala ...

No, da skrajšam zgodbo ...

Danes hodim k tej vedeževalki, ampak mi NE VEDEŽUJE. Hehe, včasih se obe nasmejeva, da sem verjetno edina oseba, ki hodi k vedeževalki, a noče vedeti prihodnosti 🙂

Zakaj torej hodim k njej?

Res me zanima – kaj ljudje RES želijo vedeti, kaj jih čaka v prihodnosti? Če je kaj lepega, sploh nočem vedeti, ker imam rada lepa presenečenja. Če bi vedela, da me čaka nek uspeh, potem bi se polenila na poti do tja in bi že s tem sabotirala dejanski uspeh.

Če me čaka kaj slabega, pa SPLOH nočem vedeti! Si predstavljate, da vam nekdo reče, da boste čez nekaj mesecev doživeli nekaj slabega? Pa saj se ti strga od razmišljanja o tem – si uničiš vse te mesece do takrat! Morda se ta zadeva sploh ne bo zgodila, a vseeno imaš uničene te mesece!

No, jaz osebno ne razumem, zakaj bi ljudje želeli vedeti, kaj jih čaka v prihodnosti ...

Sem pa prepričana, da tudi če to, kar pove vedeževalka, sploh ne drži, se že človek sam tako "programira", da to dejansko dobi ...

("Moja" vedeževalka lepo pove, da ona ljudem lahko pove, kaj se bo zgodilo, če bodo v istih energijah, prepričanjih, delovanju in poti, kot so sedaj. Lahko pa to kadarkoli spremenimo – dana nam je svobodna volja.)

Zakaj torej hodim k njej?

Noro dobro sva se ujeli. Ima noro širino znanja, zavedanja sveta, čutenja energij, duhovno močno postavljena ... »Preprosto šteka življenje,« bi rekel moj prijatelj.

Vem, hecno, ampak lahko rečem, da mi je ona daleč najbolj pomagala od vseh terapevtov, hipnotizerjev, psihologov, kar sem jih kdaj spoznala in obiskovala. Vem, sliši se, kot da sem za v LJ - Polje, če to javno povem, ker je v Sloveniji še vedno tabu govoriti o tem, da bi šel k terapevtu, kaj šele da bi ga dejansko obiskoval. A se mi zdi, da bi ga prav vsakdo lahko imel – vedno imamo v sebi še kaj nerazrešenih stvari, ki jih hitreje presežemo ob pomoči zunanje osebe.

Že poznate knjigo CAMINO - Od suženjstva do svobode? >>

Par zadev, ki mi jih je vedeževalka povedala, ki so se me res dotaknile in se večkrat spomnim na njih (tokrat na kratko, obljubim, da v kakšnem drugem prispevku povem kaj več). Morda nič novega, ampak mi je dala tisti "KLIK" ...

• 50 / 50

Narava vedno teži k ravnovesju. Kolikor je teme, približno toliko je svetlobe. Kolikor je moških, toliko je žensk ... So obdobja, ko je enega več in drugega manj in obratno, a narava ves čas nekako teži k ravnovesju.

Iz te resnice sledi, da ne glede na to, kaj boste v življenju delali, vedno bo približno polovica takih, ki bodo ob tem imeli pozitivno mnenje in polovica takih, ki bodo imeli negativno mnenje. Vedno. Pa če ste Hitler ali pa Mati Tereza. Pol pol. Vaša odločitev je le, na katero polovico se boste fokusirali.

Ko sem v dvomih ali nekaj narediti ali ne, v katero smer iti, kako bodo ljudje to sprejeli ... Se spomnim tega in si rečem: Saj je vseeno, kako drugi to sprejmejo ali ne, v vsakem primeru bo približno pol pol ..." Tako enostavno izločim to razmišljanje "kaj bodo pa ljudje rekli" in lažje delujem iz sebe, kakor sama čutim in želim, brez da razmišljam, kako bo okolica to sprejela.

No, to je ena od resnic, ki mi izjemno pomagajo, odkar sem jo ozavestila in začela živeti ...

O tem sem pisala že v tem prispevku >>

• S svetom ni nič narobe.

Ljudje TRPIMO, ker si želimo svet podrediti. Kontrolirati naravo, živali, rastline in en drugega. Ker nam to ne uspe vedno, trpimo.

Svet JE popoln. Ljudje smo malo preveč polni ega, imamo se za bolj pomembne od ostale narave .... Vse vrste do zdaj so izumrle, tudi dinozavri. A svet je ostal. Tudi človek lahko izumre. A svet bo ostal. Zakaj torej mislimo, da smo močnejši od sveta, od življenja samega? Zapravimo ta svoj mičken delež časa na tej Zemlji v stalnem doseganju in spreminjanju nečesa, namesto da bi se sprostili, prepustili življenju, ga OBČUDOVALI in čim bolj izkušali, kar nam je dano – saj konec koncev imamo izjemno malo časa tukaj v tej obliki ...

Ga ni škoda zapravljati za jezo, trpljenje, travmiranje, iskanje nedosegljivih idealov ... ? Čudoviti sončni zahodi, zvezdnato nebo, petje ptičkov ... Tolikokrat gre vse to mimo nas ne da bi jih opazili.

• Kako ne morem NIKOLI zgrešiti?

Velikokrat smo ljudje (no, vsaj jaz) zmedeni ali bi nekaj naredili ali ne. Bo to prineslo dobre rezultate ali negativen odziv? Si s tem pomagam ali škodujem v svoji karieri? ...

Vedeževalka mi je rekla tako: »Veš kako nikoli, ne glede na to, kaj želiš narediti, ne moreš zgrešiti? Kadar delaš nekaj s POZITIVNIMI NAMENI iz SRCA ter to narediš tako, da lahko rečeš – dal sem vse od sebe in se res potrudil po svojih najboljših močeh.« To je recept, da bo zadeva zagotovo uspešna. Morda ne uspešna, kakor si mi predstavljamo (mi smo si sami določili neke standarde uspeha), ampak zagotovo uspešna z vidika vesolja – torej da bo pravi korak na naši poti rasti in zavedanja.

Poleg tega – če res narediš nekaj s pozitivnimi nameni (ampak iskreno, ne le, da to samo rečeš in ob tem "kalkuliraš"!), ti tudi ljudje oprostijo, v kolikor nehote narediš kakšno neumnost. Ja, tudi to včasih naredimo  ... 🙂

• Tvoja odgovornost je, kaj daš iz sebe. Kako drugi to sprejmejo je njihova stvar in njihova PRAVICA.

Svojo energijo in pozornost usmerjaj v to, kaj daš ti iz sebe navzven. To je tvoja odgovornost. Če drugi to negativno sprejmejo, ne izgubljaj energije s tem, da jih skušaš prepričati drugače. Vsakdo je svoja osebnost in vsakdo ima PRAVICO do svojega mnenja, razmišljanja, pogleda. Spoštujmo to.

Primer: Res sem se potrudila, da od sebe trgu dam res odlično knjigo. Dala sem vse od sebe in delovala s pristnimi pozitivnimi nameni. Iz srca je pa več kot očitno prišla 🙂 To je bila moja odgovornost in na to sem se fokusirala.

Zdaj pa – nekaterim je knjiga všeč, drugim ne. Logično. Čeprav je včasih težko (naš ego nam ne da miru, priznajmo si), bi morali oboje - pozitivno in negativno sprejeti z enakimi občutki - s spoštovanjem do druge osebe, ki je podala lastno mnenje o nekem produktu. Podobno kot ima nekdo rad olive, drug jih pa pač ne mara. Oboje je OK in ni pravega odgovora ali so zdaj olive dobre ali ne. Nekomu so, drugemu ne.

• Ne rabiš se strinjati. Samo razumi.

V odnosih, predvsem v partnerstvu, pride mnogokrat do konfliktov, ker se partner ne strinja z nami. Vsakdo ima svoje mnenje, en drugega prepričujemo, kdo ima prav in dokazujemo z argumenti. A resnica je ta, da ni dveh oseb na svetu, ki bi se lahko strinjali v vsem. Ni realne možnosti. Zato mnogokrat pride do konfliktov.

V bistvu se pa sploh ne rabimo strinjati z drugim. Spet – spoštujmo to, da smo si različni in da ima vsakdo svoje mnenje. Potrudi se, da ga RAZUMEŠ. Kar pa ne pomeni, da se moraš STRINJATI. To je razlika ... Jaz imam sicer drugačno mnenje o tem, te pa razumem, zakaj ti tako misliš.

• Greh je pomagati drugim, če te ne prosijo za pomoč

Vsaka duša si je izbrala svojo pot na tem fizičnem svetu ... In svoje preizkušnje, ki jih mora prestati, da osvoji "lekcijo". Samo mi, ljudje tukaj, smo določili, da je nekaj slabo ali dobro. Z vidika vesolja (ali poimenujte to kakorkoli želite), so vse samo lekcije.

In če nekomu prekinete to lekcijo (torej pomagate, brez da vas prosi za pomoč), mu z vidika duše ŠKODITE. Čeprav mislite, da mu pomagate. Ne, pustite, spoštujte njegovo lekcijo - izbral si jo je z razlogom in sam jo mora predelati. Če bo potreboval vašo pomoč, bo prosil zanjo. Takrat pa pomagajte.

• Ljudem se je težko soočati sami s sabo, zato raje komentirajo in opazujejo druge. Lažje je in manj boli.

Vprašala sem vedeževalko, zakaj ljudje toliko gledajo in ocenjujejo druge, sebe pa la redko kdo pogleda in "popravlja", čeprav vsi vemo, da je le to prava pot. "Zakaj? Preprosto. Ker je lažje. Samo zato. Le redki so tako močni, da si upajo soočiti se sami s sabo in se opazovati. Ker boli. Ker je težko. Lažje je opazovati in ocenjevati druge. V naši naravi pa je, da želimo opazovati, želimo "popravljati" ..."

• Bodi DOBER. Desna skrajnost je PREDOBER. Leva skrajnost je IZKORIŠČEVALSKI. Oboje je enako slabo. Prav je, da si DOBER.

Če si predober, pritegneš izkoriščevalce in obratno. Ko greš na stanje DOBER, ostali ne nehajo biti izkoriščevalski in predobri, ampak se preprosto ne nalepijo nate. Ljudje mislimo, da je bolje, da si predober, kot da si izkoriščevalski. A z vidika energij (vesolja / življenja / narave ...) je oboje enako slabo. Oboje je lekcija, ki jo potrebuješ, da se naučiš biti v ravnovesju, v sredini. Dober.

.......

Imam še pooolno takih (meni izjemno pomembnih) modrosti te vedeževalke, o katerih bom še kdaj drugič pisala.

P.s.: Boste rekli – pa saj to ni nič novega, nič takega, to že vse vem. Ja, tudi jaz sem vse to prej vedela. A včasih moramo slišati še na drugačen način, še enkrat in še enkrat, da se nas dotakne in to zaživimo. In ta vedeževalka mi to zna povedati na način, da se me res dotakne in me premakne ...