Ko pomislim na Anglijo, je prva letalska karta ponavadi v London, kjer domuje kar 9 milijonov ljudi (vsa Velika Britanija ima 66,5 milijona prebivalcev). Ja, gneča. Res je bila gneča, ko sem si v Londonu ogledovala najbolj tipične turistične znamenitosti. A tokrat me je pot zanesla višje, blizu meje med Anglijo in Walesom, v majhno mesto Chester.
Nastanjeni smo v vasici treh hiš v butičnem hotelu, ki sploh ni zares hotel, ampak le del stanovanjske hiše, ki so ga preuredili v dve sobi za goste, ki lahko koristimo še dnevno sobo in jedilnico. Prijaznosti, kakršne smo deležni s strani lastnikov te hiše, že dolgo nisem občutila. Gospa nas dnevno zasipa z domačimi piškoti, ob vhodu pa ima posodo s sadjem, ki se čudežno nikoli ne izprazni, pa če se še tako trudimo. Z zajtrkom nas postreže njen mož, ki v pol ure vsaj 50-krat reče thank you, torej hvala. Da je taka vljudnost Angležem povsem normalna in vsakdanja, smo opazili že prve dni. Med jutranjim tekom te vsak mimoidoči pozdravi in se lepo nasmehne. V gneči radi dajo prednost, se vljudno umaknejo, hitro opravičijo. Toliko pozdravov, nasmehov, zahval za vsako malenkost nisem še nikjer zasledila. »Tako smo vzgojeni,« je na to pripomnil Simon, domačin, ki nam razkazuje domovino. »Ko sem bil majhen, sem slišal očeta reči – sranje. Zdela se mi je tako fina beseda, da sem jo takoj povedal vsem svojim sošolcem. Ta ena kletvica je bila dovolj, da so poklicali starše v šolo. Dobro sem jih slišal. Kot otrok nisem smel nikoli preklinjati. Tudi drugi ne. Naučeni smo, da moraš reči hvala, prosim, de daš drugemu prednost, pozdraviš …« Tudi mi smo tega učeni, pa tega na ulicah ni opaziti tako očitno.
A vedno obstajata vsaj dve plati vsake zgodbe. Prijatelj, ki je že precej domač v angleškem okolju, na njihovo prijaznost v slovenščini pripomni: »Ja, naučeni so, da bodo navzven vedno prijazni in vljudni. Lepo se smehljajo, pozdravijo in zahvaljujejo, tudi če imajo pred seboj najhujšega sovražnika, ki bi ga najraje zabodli z nožem. Tako da pri njih nikoli ne veš ali te imajo res radi, si jim res prikupen, ali bi te najraje brcnili čez vrata!«
No, kakorkoli že, prijetno je tu. Zelo.
Želela sem si ogledati Manchaster, a so me odvrnile Simonove besede: »Ne vem, kako bi povedal ... Mi rečemo, da je to mesto shithole. Poglej si raje Chester, je dosti lepši.« Kako se sploh prevede shithole? Luknja dreka? Nisem šla preverit, ampak zaupala izboru domačina.
Chester je majhno mestece z le 77.000 prebivalci (torej približno tri Nova mesta). Nekoč pomembno središče je raj za ljubitelje zgodovine. Katedrala v središču mesta je še mene povlekla v svojo mogočnost, izjemno veličino in edinstven zvok največjih orgel, kar sem jih kdaj videla.
Angleži so vajeni posedati po zelenicah. Prav lepo je videti družine, ki imajo piknik na kakšni od takih zelenic. Otroci tekajo naokoli, starejši se pogovarjajo, vsi skupaj pa lovijo sončne žarke, ki se tu in tam prikažejo izza oblakov. Ja, vsak dan dežuje, vsaj malo. A to jih ne zmoti. Pade nekaj kapljic, naslednji trenutek so že pod sončnimi žarki. Čez eno uro spet. Bolj ali manj je stalno oblačno, z menjavanjem dežja in sonca. Zanimivo.
Da sem padla v njihove navade, sem še sama sedla pod ogromno drevo, na pravo angleško lepo travico in prebrala eno knjigo. Takega življenja bi se lahko hitro privadila!
Sprehodila sem se po skoraj 3 km dolgem obzidju, ki je bil zgrajen za grajska gospoda, da so se lahko sprehajali nekaj metrov nad blatnimi ulicami in umazano množico povprečnežev nižjega sloja. Center mesta je poln majhnih trgovinic, kavarn z le nekaj mizicami, ulice pa polne uličnih umetnikov. Da vidiš rože kamorkoli pogledaš, mi je najlepša stvar Anglije. Res. Rože vsepovsod! Značilne angleške hiše so okrašene s cvetočimi rožami, obdane z urejeno zelenico, stene napol pokrite s zelenimi plezalkami, v senci dreves in zelenja nasploh. Prav pravljično!
Domačin Simon nas je peljal v majhno mestece Port Sunlight, ki so ga leta 1978 razglasili za zavarovano območje kulturne dediščine. Mesto sta leta 1888 zgradila brata Lever za namestitev svojih delavcev v tovarni. Ime sta mu dala po njuni najbolj priljubljeni čistilni znamki – Sunlight, kar pomeni – sončna svetloba. Vse do danes je zato ostalo 900 stavb tipičnega angleškega izgleda, ki so sedaj urejene v res čudovitem mestecu, polnem parkov, sprehajalnih poti, vodnjakov in mnogo mnogo rož. Le redko kdaj se zgodi, da med sprehodom močno vonjaš vrtnice, tako kot tu. Res vredno ogleda!
Med sproščenim pogovorom s Simonom smo po sreči ali nesreči prišli do občutljive tematike – Brexit (tvorjenka besed British in Exit je odhod Velike Britanije iz Evropske unije). Povzdignil je glas in neverjetno gorečno govoril o tej »neumnosti, katere se gre njihova politika«. No, to so njegove besede. Da domačini nikakor ne želijo tega, je nekajkrat ponovil. Da je vse skupaj le igra politike, prav tako. Koliko škode bodo s tem naredili, je povedal z žalostjo, saj, kot pravi, ima res rad to svoje domače okolje. Te zelenice in prijazne ljudi. Ne želi kar spakirati kovčke in oditi drugam, čeprav ima svoje delo in s tem tudi znance ter prijatelje širom po svetu, vendar bosta z ženo to storila, v kolikor se res odločijo zapustiti EU. »Ne preostane nam drugega,« je zaključil, »če želiva ohraniti nivo življenja, ki ga imava sedaj.« Da bodo cene nepremičnin čez noč padle za 30%, da bo otežen dostop do zdravil (žena ima astmo in naj bi zdravniki že sedaj bili previdni, da ne dajejo na zalogo, saj se bojijo, kako bo z dostavo v primeru sprejetja Brexita), močna inflacija, njemu oteženo delo z drugimi državami sveta … je le nekaj od posledic, ki se jih boji.
Očitno velja pravilo »ne pogovarjaj se o ženskah in politiki, če ne želiš prepirov« v vsaki državi, ker je bila to edina tematika, kjer je tako goreče zagovarjal svoje plati in črnil politike, celo kraljevo družino. Njegova žena pa še bolj! »Mimogrede, ne vem, kakšno propagando po svetu dela naša kraljeva družina, ampak nam se zdi vse to popoln nesmisel. Sedaj se je poročil princ Harry. Ogromno denarja je šlo za to. Našega denarja. Zakaj bi mi plačevali davke, da financiram ta njihov prestiž? Mi tega ne podpiramo. Če bi vprašala domačine, se zdi ta kraljevi prestiž vsem popoln nesmisel.«
No, verjetno bi bilo tudi o tem slišati različne plati in različne zgodbe, a tega ob njuni gorečnosti razlage niti nisem upala omenili. Nekako smo le zaključili klepet o politiki in se raje vrnili na vse drugo.
Predzadnji dan smo spili starbucksovo kavo v čudovitem obmorskem mestu Llandudno. Še danes se trudimo zapomniti njegovo ime, a nam ne gre. Kaj zapomniti, še še preberemo ga težko. A ni bistvo v imenu, ampak v doživetju. Sprehodili smo se po dolgem pomolu, kjer so nas spremljale majhne trgovinice vsemogoče ponudbe, ob čemer je bilo zanimivo opazovati Angleže ob tipičnem sproščenem nedeljskem izletu. S hrano ne bi ravno prehvalila Anglije, čeprav je ponudbe dovolj tudi za najbolj izbirčne (brezglutenske, veganske, brezlaktozne in podobne jedi se dobijo skoraj povsod). Veliko je vnaprej pripravljene hrane, pakirane v plastični embalaži – ne vem ali mi je bil bolj boleč pogled na toliko plastike ali misel na vse konzervanse in premnoge kalorične omake v hrani. V tem pogledu so me spominjali na Američane.
Za tem smo se peljali v najlepše mestece tega potovanja - Betws-y-Coed. Čudovito mestece kamnitih hiš enotnega izgleda, sredi zelene narave in brzic reke, ob kateri so si domačini pripravljali piknik. Sploh ne znam natančno opisati, kaj je bilo na tem mestu, a močno se mi je vtisnilo v spomin.
Kot zanimivost – v cerkvi imajo v desnem zadnjem kotu kotiček za otroke, poln igrač in zabave. Zanimivo, izvirno, sem prepričana, da na ta način otroci dosti raje pridejo v cerkev. Poleg so imeli tudi stare knjige, ki si jih lahko kupil po evro ali dva. Kdorkoli lahko prinese svoje stare knjige, prispevki pa se dajo cerkvi.
Na srečo smo zgrešili neko drugo cerkev in se nehote pripeljali do nekega jezera sredi Glyder Fawr naravnega parka. Meni najljubši kotiček, seveda, saj je sredi naposeljene narave, dosti hribovito in mirno.
Naredili smo nekaj najlepših slik s poti in se poslovili od raziskovanja te lepe dežele.
Lepa je, Anglija, zelo - zelena, polna rož in prisrčnih tipičnih hišk, domačini izjemno prijazni, hrana solidna. A videla sem le en košček vsega, kar ponuja …
»Edinburg, glavno mesto Škotske,« je odgovorilo kar nekaj domačinov, ko sem jih vprašala, kaj je najlepše okolje Velike Britanije, ki bi si ga bilo vredno ogledati. No, morda pa nekoč res.
