Utrujene noge, a nasmešek na obrazu. 

Po portugalskem Caminu in po celotnem prehojenem Caminu del Norte >>, sem sama v sebi rekla, da imam dovolj. Nisem ena tistih, ki se tako močno zaljubijo v Camino, da vsako leto znova sledijo rumenim puščicam in iščejo školjke pokrovače (čeprav mi je bila izkušnja izjemna!). 

Pa vendar sem si po nekaj hecnih naključij, misli in nerazložljive želje spet naprtila nahrbtnik in poiskala znake za Jakobovo pot. Tokrat po Sloveniji. Od štirih glavnih krakov sem izbrala Gorenjsko, seveda (ljubiteljica gora). Zgolj tri dni, 90 kilometrov, dva žulja in pet zrabutanih jabolk. 

Prvi dan: Ljubljana - Škofja Loka

Začetne besede "to bo mačji kašelj" so se mi zaletele nekje v grlu, ko sem stopala v že tretji konkreten hrib. Da bo trideset kilometrov, sem vedela. A da bo tako močno razgibano, pa nisem pričakovala. Da na poti ne bom našla niti ene gostilne (dolenjska kri, ne morem si pomagati), pa tudi ne. Tako sem do večera ostala brez kave, a se naužila zelenja hribovite pokrajine, nekaj čudovitih razgledov, miru in prijetnega pihljanja še poletnega vetra. 

Nekaj čarobnega je v teh dolgih sprehodih. Nekje med "kaj mi tega treba" in "to je čudovito" se zaljubiš v tovrstno pohajkovanje po naravi. Malicala sem sredi travnika s pogledom na naše lepe doline, vodo natočila v hladnem izviru ob poti ... da sem utrgala tri slastna jabolka, pa raje zamolčim. 


Že poznate knjigo CAMINO - Od suženjstva do svobode? >>


Pot je presenetljivo dobro označena, tako da je telefon z navigacijo lahko počival v nahrbtniku. Zadnje kilometre do Škofje Loke sem že začutila zametek prvega žulja, a pozabila nanj, ko sem sedela na hudičevi brvi (se tako imenuje?) sredi enega najlepših mi mestec Slovenije. Počutila sem se kot turist v neznani deželi, ko sem stopala po gradu, se zaljubljala v staro mestno središče, potem pa zavila proti hotelu. Mini hotel - res mini, s prijaznim lastnikom, ki me je pozdravil z: "Je kar razgiban tale del poti, kaj ne? Tako pravijo." Ja, prav imajo. 

Drugi dan: Škofja Loka - Radovljica

Jutranje meglice, skozi katere prodirajo prvi sončni žarki, šumenje brzic in obsijane stavbe z dušo, ko na mostu vonjaš kavo iz bližnjega lokala ... Magično! (Spodaj prilagam slike.)

Potem pa ... Mislim, da je bil nek Črn grob. Črngrob? Crngrob? Neko tako ime nosi vasica, kjer sem zašla s poti. Trmasta kot sem nisem želela nazaj do zadnje videne rumene puščice, tako da sem pošteno zašla po nekem grabnu v gozdu, komaj prešla vso zaraščenost in začutila dober zalogaj kopriv, preden sem spet prišla na pot. 

Vsega skupaj je bilo kar 38 kilometrov, a precej manj razgibano. Tako da me zvečer ni popadlo niti približno toliko utrujenosti kot dan pred tem. Najlepše je bilo namočiti vroče noge v hladno reko pod brvjo nekaj kilometrov pred mestom. 

Tretji dan: Radovljica - Bled

Načrtno sem si vzela bolj turističen dan, čeprav sem kljub temu prehodila 22 kilometrov. Pot se križa z Juliano Trail, ki vodi ob Savi, tako da sem malo kombinirala obe poti, iskala mirne kotičke ob reki za branje knjig in namakanje v vodi. Po dveh dneh in pol popolne samote in tišine mi je tudi turističen Bled dobro del. Še krog okoli jezera, kavica ali dve, malo kopanja in podaljšan vikend je bil - popoln!

Še nekaj slik, ki vas morda spodbudijo, da kdaj tudi tako preživite sončne vikende: 

 

V knjigi CAMINO - Od suženjstva do svobode je zapisano: "Camino je narava, katere del postaneš. Camino je čas, ki ga imaš, da spoznaš sebe. Camino so ljudje, ki jih srečaš na poti, kjer te vsakdo obogati na svojstven način. Camino je pristnost – pristnost narave, pristnost življenja, pristnost odnosov. Camino je odločitev, ki jo sprejmeš, da boš v življenju nekaj spremenil. In Camino je še nekaj, česar ni moč opisati, temveč lahko le doživiš."

Ja, španski, portugalski ali slovenski - povsod to velja. 

Camino

P.s.: Navaja se več imen poti CAMINO. Med najpogostejšimi so: Jakobova pot, Camino de Compostela, Camino - Santiago de Compostela, El Camino ...