.
Vzeto iz knjige Potopljena v svet legend, potovanje po Ferskih otokih, Barbara Popit >>
Pusti, redko poseljeni otoki ležijo v mrzlem Atlantskem oceanu, tam nekje med Norveško in Islandijo. Tako blizu, pa vendarle tako daleč. Osamljeni sredi širnega oceana v družbi vetra, skrivnostnih meglic ter hitro spreminjajočega se vremena. Zagrnjeni v tančico deževne zavese ali obsijani s soncem in obdani s tišino.
Ko stopim nanje, je moja prva misel: zeleni svet sredi ničesar. Nebo brez oblakov, močno sonce in hladen veter.
Osnovni ogled prostorov je tako končan in že sedim v avtomobilu, pripravljena na odkrivanje nove dežele, kjer morje omamno diši, sonce prijetno boža tvoja lica, veter se poigrava z lasmi, meglice na morju pa te vabijo v skrivnostni svet.
Kar obstala bi tukaj, kjer je tišina doma, kjer hodim po mehki trati ter poslušam ptičje petje in šumenje morja. Komaj nekaj ur sem na teh otokih in že me vlečejo vase s svojo privlačnostjo ter skrivnostnim pridihom. Kot bi hodila v pravljičnem svetu, kjer domujejo dobre vile, škratki pa nagajivo skačejo naokoli in zganjajo norčije. Šele na začetku tega potovanja sem in že okušam ta skrivnostni svet sredi Atlantskega oceana.
Čuden je ta svet, se zamislim sama pri sebi. Ni obtoževanja, da hodiš po travi in jo uničuješ. Tukaj je svoboda tista, ki prevladuje.
Hodim in hodim, torej živim svet divjine, svet hitrosti, svet neukročenosti, svet svobode.
Prevzeta od lokacije, ki ponuja odmik od resničnega sveta, se ponovno zavem, kako krhka je narava in kako malo je potrebno, da jo človek uniči. Materialne dobrine, sla po denarju in oblasti so na žalost še vedno prisotne, ne glede na to, na katerem koncu našega planeta smo. Le redki so trenutki, ko ti je dano uživati lepoto narave v neokrnjenem okolju.
Nix je vodno bitje, ki se lahko spremeni v številne oblike, najraje v konja, ki se mu ljudje ne morejo upreti in ga želijo pobožati. Ko pa se ga dotaknejo, jih potegne s seboj na dno jezera. Če se temu hočete izogniti, morate zaklicati njegovo ime in takrat bo izgubil svojo moč, vi pa boste rešeni.
Potapljam se v davni svet, ko so ti otoki nastali. Dolgo je že tega. Rojeni iz vulkanskega delovanja, prepuščeni mogočnim ledenikom in njihovi moči, da bi dobili današnjo podobo. Izolirani od ostalih kontinentov samevajo sredi oceana, bogatega z življenjem. Osemnajst jih je. Osemnajst goratih otokov počiva sredi tišine, sredi oceana, sredi ničesar.
Ferski otoki se za zdaj ponašajo s kar enaindvajsetimi predori, od katerih so štirje pod morjem.
Dežela se te dotakne, tako ali drugače. Vedno znova, vedno drugače, vedno zanimivo, včasih strašljivo; ali pa lahkotno, lenobno in nepredvidljivo. Nikoli ne veš, kaj te čaka, zato se prepustiš, da te vodi sama.
Lepota okolja se te dotakne in počutiš se kot ptica, ki svobodno leti nad veličastnimi otoki, ki gledalcem ponujajo zeleno barvo v nešteto odtenkih.
Prevladuje zelena barva, ki je pravi balzam za oči, utrujene od različnih zaslonov, v katere hote ali nehote pogledujemo večji del dneva.
Kot da je ves svet obstal, me prežema tisti občutek, ki te popelje v davna leta, ko še ni bilo vsakodnevnega hitenja, avtomobilov, računalnikov in mobilnih telefonov, ko se je življenje odvijalo v domačih prostorih in na prostem ter v sožitju z bližnjimi in daljnimi sosedi, sovaščani
Ferski otoki so mi ponudili vpogled v širna prostranstva, divjo razčlenjeno obalo, odrezanost od ponorelega sveta, idilične vasice, neštete odtenke zelene barve in mogočne klife, ki ti vzamejo dih, ko se z njih ozreš v globino ali ko z gladine morja opazuješ, kako se iztegujejo visoko v nebo. Črne hiške, bela in rdeča okna ter travnate strehe.
Če to ni pravljični svet … Zeleni svet sredi Atlantskega oceana, nekje med Norveško in Islandijo, me je povabil v svet tišine in neokrnjene narave. Dotaknil se me je s svojo dušo in surovo, toda idilično pokrajino. To je raj za ljubitelje divje narave, raj za ptice in nešteto ovac. Raj za ljudi, ki iščejo mir.
Preberite si več na: Potopljena v svet legend, Ferski otoki >>
