.
Vzeto iz knjige BRUT - Vse in še več o kraškem ovčarju >>, avtorica Vesna Kosmač
Hov hov. Če sem pri volji, slišim na ime Brut. Nisem samo navaden pes, o ne, sem pravi kraški ovčar. Skrbnica prav rada pove, da so se mi zaradi neverjetno umirjenega značaja odprla celo vrata v Cankarjev dom in slovenski parlament. Tega ne razumem najbolje, a zagotovo nekaj pomeni. Zagotovo si misliš, da psi ne znamo govoriti. O, pa znamo – po pasje. Odpri knjigo in se prepričaj. Hov!
V eni zaprašeni, že rahlo obrabljeni, a strahotno debeli knjigi sem prebral, da je moje najbolj daljne udomačene sorodnike leta 326 pr. n. št. v Evropo iz Indije pripeljal Aleksander Veliki, in sicer na ozemlje takratne Makedonije. Kdo ve, kaj je tip iskal v Aziji in Indiji, a je k sreči naletel na mojo »žlahto«. Nekje piše, da so mu bili psi, ki jih je srečal v Indiji, zelo všeč, ker so bili močni, veliki, mišičasti in tako neustrašni, da so si upali napasti celo leve in slone. Pes, z imenom Peritas, je bil menda z Aleksandrom v številnih bitkah in nemalokrat mu je celo rešil življenje.
Najtežje čase smo kraški ovčarji preživljali med obema svetovnima vojnama, ko nas je bilo zares malo in je bila pasma na robu izumrtja. Razlog ni bil le v vojni vihri, ampak tudi v dejstvu, da smo izgubili vlogo varuhov čred, saj je bilo teh vedno manj. Številni kmetje so si delo in s tem preživetje začeli zagotavljali v tovarnah, travniki in pašniki pa so se zarasli.
V akcijo, kakršnokoli že, grem le, ko je to zares potrebno. Dragocene energije pač ne trošim brezglavo. Naj poudarim, da nikoli, ampak zares nikoli ne dvignem svojih »kosti«, ko se kuha zelenjava. Ko se kuhajo mesne dobrote, pa sta neomajnost in pogum obvezna tudi v kuhinji.
Tvoja naloga je, da me neprestano spodbujaš in mi postavljaš primerne izzive. Če se dolgočasim, ti lahko prekopljem gredice na vrtu, prežvečim najljubše športne copate, preuredim robove drage preproge, skrajšam zavese v dnevni sobi in podobne uporabne zadeve.
Že res, da si moj šef, a hitro se bo zgodilo, da te bom ignoriral, se zaprl vase ali se ti celo uprl, če me ne boš upošteval kot enakovrednega člana družine. Torej … en kos sira zame, en košček zate.
Ne renčim prav pogosto, ker ni učinkovito. Naj razložim. Nekoč sem dobil nenapovedan nočni obisk. Malopridnež je glasno prilomastil okoli vogala, kot da je ves svet njegov, in se napotil naravnost do moje posode, v kateri imam slastne pasje brikete. Bil sem zelo jezen, ker je nebodigatreba kalil moj lepotni spanec ter si prilaščal moje slastne brikete. Nanj sem glasno renčal in godrnjal ter ga od posode odganjal s tačko in smrčkom, a trdobučnež ni in ni odnehal. Nočne drame je bilo konec šele, ko so mi odstranili vse bodice iz smrčka. Gospod jež je od takrat seveda vedno dobrodošel.
V naši hiši je tako, da ko dobim ukaz, ga slišim, a ga za začetek mojstrsko in zelo spretno ignoriram. Zakaj bi se odzval na prvo žogo, če lahko počakam in ocenim resnost ukaza. Veliki šef ve, da sem mojster neupoštevanja in ignoriranja, zato, kadar misli resno, stopnjuje jakost in odločnost glasu do te mere, da končno obvelja njegova volja.
Čeprav je bilo dogovorjeno, da v hiši ne bom, ker mi dvakrat letno bolj intenzivno odpada dlaka in ker puščam odtise tačk (mokre, blatne, potne …) na ploščicah, je moji osebni služabnici odločnost kmalu popustila. Nekje je menda prebrala, da je hiša brez pasjih dlak kot vrt brez rož. Še sreča, da ni prebrala kašne druge neumnosti.
Če sem čisto iskren, kraškim ovčarjem uradno priznajo samo dva poklica, to sta pastir in čuvaj, neuradno pa jih opravljamo veliko več. Včasih smo terapevti, tolažniki, dobri poslušalci, učitelji, sodniki, navigatorji, vrtnarji, preizkuševalci novih obrokov, pevci …
Nikoli si nisem misli, da bom na stara leta postal še mentor mlademu kraškemu ovčarju. A menim, da je tako prav. Odločen sem, da mu bom v letih, ki prihajajo, predal vso pridobljeno modrost in skrivnosti ter mu položil na srce, da je predstavnik edinstvene pasme psov – KRAŠKI OVČAR.
Vzeto iz knjige BRUT - Vse in še več o kraškem ovčarju >>, avtorica Vesna Kosmač
