.
Povzeto po knjigi Poti in srečanja, Aleksandra Kornhauser Frazer
Človekov naj pomeni odmik od predvsem materialnega k celovito človeško opredeljenemu bogastvu, takemu z enako če ne celo več vrednimi nematerialnimi vrednotami, ki vključujejo tudi odgovornost in solidarnost; trajnostni naj pomeni boljši, kar je treba dosegati tudi s slabimi surovinami in z manj energije, a z boljšimi postopki; razvoj naj prinaša predvsem boljšo kakovost v življenje vsakogar, ne le v dobrinah, tudi v odnosih.
Za prepoznavanje in vrednotenje kakovosti moramo razviti sistem vrednot, ta pa ima korenine v kulturi. Šele znanje, prežeto z vrednotami, prinaša modrost, ki je bistven pogoj že danes, kaj šele za jutri.
Predvsem moramo razviti veliko več optimistične podjetnosti. Te pa ni mogoče dosegati z monodisciplinarnimi pristopi, celo skupinski multidisciplinarni napori niso dovolj. Za podjetnost poleg urejenega znanja potrebujemo občutja, navdihe, sanje. Tako kot je zapisal sloviti irski pisatelj George Bernard Shaw: »Nekateri gledajo stvari take, kot so, in se sprašujejo: Zakaj? Jaz pa sanjam o stvareh, ki jih še nikoli ni bilo, in se sprašujem: Zakaj ne?«
Življenje živimo vnaprej, razumemo pa ga šele ob pogledu nazaj.
Tistega, česar ne znaš razložiti preprostemu človeku, tudi sam ne razumeš. Problem je, da je predstavitev hitro lahko preprosta, a napačna. Znanstveno utemeljena in obenem preprosta predstavitev pa je zelo zahtevna. V zgodovini jo srečamo največ pri velikih umih, ki se jim ni lahko približati.
Vsak zase je primer in obenem dokaz, da je življenje lahko lepo, a tudi zelo kruto. Pa da vsakdo, prav vsakdo, dobi svojo merico obojega. In da se je treba naučiti s tem živeti, četudi včasih težko.
Doživljati moramo, da sta čudovito bogastvo zlasti lepota narave in kulture. In medsebojnih odnosov. Kot je zapisal Tone Pavček:
»Sreča ni v glavi in ne v daljavi,
ne pod palcem skriti zaklad.
Sreča je, ko se delo dobro opravi
in ko imaš nekoga rad.«
Vsi razvojni načrti bi morali na prvo mesto postaviti spodbujanje želja vsakega posameznika, da nekaj ustvari – karkoli, za začetek vsaj počisti svoj dom ali pomaga sosedu. Da le začne in začuti uspeh opravljenega dela in prizadevanj, namesto da čemi in razmišlja, kakšne krivice se mu godijo. Kajti ta brezciljnost ubija.
Med tistimi sem, ki še vedno verjamejo, da Slovenija lahko postane druga Švica. Profesor Vladimir Prelog, Nobelov nagrajenec za kemijo, ki je večkrat pripovedoval, kako je profesorju Lavoslavu Ružički, tudi Nobelovemu nagrajencu, na sloviti švicarski tehniški visoki šoli ETH kot mlad asistent, navdušen Jugoslovan, razlagal, kako bo Jugoslavija v desetih letih dohitela in morda celo prekosila Švico. »Že mogoče, že mogoče,« je zagodel Ružička. Ker se je Prelogu zdel ta odgovor prehiter, ga je vprašal, kako bi po njegovem to dosegli. Odgovor je bil kratek: »Če bi naselili Švicarje.« Ni kaj, moder mož. Nosilec razvoja je človek.
Pot do tja je strma, naporna, tlakovana s trdim delom, nenehnim učenjem, drobnimi uspehi in tudi padci, odgovornostjo – in nanjo moramo stopiti vsi. In se veseliti vsakega uspelega koraka, tudi če po dveh korakih na grušču zdrsnemo za enega nazaj. Danski matematik in pesnik Piet Hein je zapisal: »Pot k modrosti? Enostavna je in lahko jo je povedati: Moti se, moti in spet moti – a manj in manj in manj.«
Najvišje dekleracije Združenih narodov postavljajo v ospredje široko ozaveščenega človeka – nosilca občečloveških vrednot. Bil naj bi pošten in predan član družine, ustvarjalen v delovnem okolju, razvojno usmerjen in odgovoren do lokalne skupnosti, dežele, države, širše okoljevarstveno in socialno ozaveščen ter kulturno bogat član domače in svetovne skupnosti. To so veliki, a neogibni cilji razvoja osebnosti, ki se kuje počasi, skozi vse življenje.
Menim, da je treba reči bobu bob. Mlade generacije se nimajo kaj spravljati, saj niso ubijale. Pravico imajo do lastne presoje, predvsem do boljših pogojev za svoj razvoj, tudi do svobode različnih pogledov – spoštovati moramo svobodo vsakogar, vse do meje, ko to začne ogrožati svobodo drugega. Kdor pa je ubijal ali druge prisilil v ubijanje, mu tega greha nobena spoved in pokora tudi več kot tri zdravemarije ne morejo odpustiti. Svojo krivdo bo nosil do smrti in še čez, če je tam čez še kaj. Za izognitev temu je en sam recept: Ne ubijaj!
Narodova zavest mora biti del kulture, ne pa gorivo političnega nasilja. Moramo ne le sprejeti in prenašati drugačnost, moramo jo spoštovati in to spoštovanje negovati kot bogastvo, kot osebno in svetovno vrednoto. Pa da je svoboda tista, ki nam to omogoča. Prav najprej pa mora biti svobodno naše razmišljanje.
Iskati moramo načine za razvijanje talentov slehernega človeka že od malega – in prav vsakdo ima kak talent, le odkriti ga je treba. Sprejeti pa moramo tudi pozitivno usmerjeno tekmovalnost – in prvi pogoj za pravično tekmo je zagotovitev enakopravnosti vhodnih možnosti.
Starši so večkrat protestirali, da so otroci preobremenjeni. Kar težko jih je bilo prepričevati, da razvijanje sposobnosti vselej terja tudi delovne navade, veliki dosežki terjajo veliko dela, kar garanje.
Slava je res snov, ki najhitreje izpuhti, nanjo se ne kaže zanašati.
Nočemo sprejeti resnice, da pot navzgor ni tlakovala z velikimi obljubami – temelji na dejstvu, da le učenje in trdo delo ter pogosto tudi odrekanje prinesejo kaj boljšega.
Še vedno se pogosto piše in govori o preporodu, ki ga je načrtoval Stane Kavčič. Meni so bile še posebej všeč tiste akcije, ki naj bi spodbudile gospodarsko rast, saj je prav rast gospodarstva temelj za rast vseh družbenih dejavnosti.
Upam, da bo pogumnih osebnosti več. Znebimo se že enkrat te strupene zavisti, ki kot lipa zeleni v slovenskem gaju, pa tudi občutka, da je vsak, ki uspe, goljuf.
Ob obisku Pariza se mi je odprlo obzorje. Spoznala sem majhnost naše dežele v primerjavi z velikimi, a tudi nujno potrebo po varovanju tistega, kar imamo najbolj našega, dragocenega.
Že poznate knjigo HALCOM - Pogled v prihodnost? >>
Pri svojih letih se lahko požvižgam na zlobne pripombe in tudi jaz, tako kot Susan Greenfield, zaželim svojim sovražnikom dobrega zdravja, da se bodo lahko še dolgo jezili ob mojih uspehih.
Sodobna kognitivna znanost opozarja, da moramo zlasti za naravoslovje in tehnologijo narediti čim več do četrtega leta otrokove starosti, pozneje je glavni vlak v ustvarjalnost že mimo.
Unesco, ta svetovni parlament znanosti, izobraževanja in kulture, je opozoril na dejstvo, da je – še posebej v kriznih časih – prav izobraževanje neogiben pogoj za doseganje idealov miru, svobode in socialne pravičnosti.
Za srečno družbo so pogoj srečni posamezniki. Vsakdo mora imeti možnosti za razvoj svojih talentov in sposobnosti, da prevzame odgovornost za doseganje svojih ciljev. To vključuje moralne in kulturne razsežnosti izobraževanja posameznika za življenje s sodobni skupnosti različnih.
Vzgoja za toleranco je samo pol poti k vzgoji za spoštovanje raznolikosti. In raznolikost je zakon narave. Našo toleranco, strpnost, moramo zamenjati s spoštovanjem drugačnosti, različnost moramo sprejemati kot obet in bogastvo.
Prepir med preteklostjo in sedanjostjo uničuje prihodnost.
Življenje posameznika mora biti ravnotežje med delom in učenjem – le tako bomo ustvarili učečo se družbo, družbo znanja. In prav vseživljenjsko izobraževanje nudi največ možnosti za odpravo krivičnih razlik med posamezniki in družbami.
Gospodarstvo mora, z roko v roki z znanostjo, že v svojem lastnem interesu sodelovati pri snovanju in izvajanju v gospodarstvo usmerjenih izobraževalnih programov. Ni več dovolj uveljavljati uveljavljene prakse, izobraževalni programi morajo upoštevati najnovejša znanstvena odkritja in tehnološke dosežke, morajo jih celo poskušati predvidevati. Izobraževanje za potrebe gospodarstva je treba načrtovati kot nenehno, z znanostjo povezano učenje, tako pred kot med delovno dobo.
Bistven nosilec vseh reform je bil in ostaja učitelj. Nujno je dati socialnemu, kulturnemu in materialnemu položaju učitelja najvišjo prednost. Prav učitelju največkrat naprtimo, da mora popravljati premajhno skrb in napake drugih, odgovornih za vzgojo. Med temi so starši, tudi športne in druge organizacije, zadnje čase pa vse bolj mediji, nove komunikacijske tehnologije. Predvsem učitelji imajo težko nalogo pridobiti mlade za učenje, jim pokazati, da informiranost še ni znanje, kaj šele modrost, da ta terja tudi vključevanje vrednot – za vse to so potrebni trudi, koncentracija, discipliniranost in odločnost.
Skrbno je treba gojiti materni jezik in ob njem jezik za mednarodno sporazumevanje. Zahteve globalizacije in kulturne samobitnosti moramo obravnavati kot celoto. Svoje kulturne samobitnosti se bomo še posebej zavedali ob spoznavanju in spoštovanju drugih kultur. Poznati in razumeti druge je pogoj za spoštovanje svojega. Tudi v jeziku moramo kulturne razlike doživljati kot bogastvo, ki nas povezuje, ne pa razdružuje.
Šola stoji in pade z učiteljem.
Učiteljem, pogosto oropanim spoštovanja v družbi, moramo vrniti dostojanstvo. Spremeniti moramo že kulturo kadrovanja v učiteljski poklic in vanj usmerjati najboljše – vsak pameten kmet nameni najboljše seme za novo setev. Tega pa brez večjega spoštovanja in nagrajevanja učiteljevega dela ne bo moč doseči. Zagotoviti jim moramo tudi boljšo podporo v procesu poučevanja, odlične knjige, sodobne informacijske vire, delo v skupinah učiteljev, možnosti napredovanja v učiteljski karieri. In doktorji znanosti, ki so jih stare srednje šole imele več kot današnje, naj bi v veliko večji meri sprejemali delo z najdragocenejšim materialom – z mladimi.
Poučevanje je hkrati znanosti in umetnost. Učitelj ni le prenašalec paketov znanj. Te mora umestiti v reševanje izbranih problemov in usmeriti učenca v iskanje novega znanja za rešitev. Ob tem mora razvijati učenčevo celovito osebnost in biti sam vzor. Spodbujati mora vedoželjnost, premagovanje ovir, širino razmišljanja, zagotavljanje preverjanja, tudi priznavanje napak. Učiteljeva glavna naloga je privzgojiti učencem učinkovite načine usvajanja znanja, vzbuditi ljubezen do učenja.
Štiri stebri izobraževanja:
- Učiti se, da bi vedeli;
- Učiti se, da bi spoznanja znali uporabljati pri delu;
- Učiti se živeti v raznoliki skupnosti – od krajevne do svetovne;
- Učiti se biti celovita osebnost.
Lydon B. Johnson je predlagal še peti steber izobraževanja: Učiti se dajati.
Pripoved slovitega francoskega pisatelja La Fontaina: Umirajoči oče je sinovoma naročil, da ne smejo prodati skozi rodove podedovanega posestva, kajti predniki so vanj zakopali zaklad. Sinovi so v iskanju zaklada prekopavali polja, zato so vse bolje rodila – iskanega zaklada niso našli, so pa spoznali, da je resnični zaklad trdo delo. In učenje je trdo delo, ki vodi k uspehu – učenje je skriti zaklad!
Prav učitelji, ki so bili skozi vso zgodovino vzor in navdih večini ustvarjalnih ljudi, ostajajo ključni nosilci izobraževanja.
Modrost je znanje, obogateno in požlahtnjeno z vrednotami.
Zahod mora spoznati, da je vzhodnjaško spoštovanje človeka in narave bistveno, saj brezobzirna gospodarska rast ne vodi le v snovno, toplotno in zvočno onesnaževanje, temveč tudi v moralno propadanje, ki ostarele ter nemočne oropa spoštovanja in peha v bedo. Nihče ne more diktirati naravi, niti biti bogat v oceanu revnih. Sožitje je naravni zakon in tudi človeštvo se mu mora podrediti – ali bolje: sprejeti kot življenjsko načelo.
Kultura ustvarja vrednote, izobraževanje jih širi.
Tone Pavček:
»Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.«
Sprejemati priložnosti ni dovolj – premalo jih kar priplava, da bi lahko samo čakali nanje. Moramo jih ustvarjati!
Izobraževalni sistem je ogromen mehanizem, ki ga – tako kot velike ladje – ni varno na hitro obračati. To tudi ni zaželjeno. Izobraževanje potrebuje dobre premišljene in preizkušene ukrepe. Ne glede na to pa lahko trdim, da se za tako zelo potrebne spremembe v večini sveta, tudi pri nas, dogajajo veliko prepočasi. In z gotovostjo lahko pričakujemo, da nas bodo že v drugi petini 21. stoletja spremembe, ki jih prinaša globalizacija, posebej gospodarska, porivale v reševanje grozečih posledic družbenega razslojevanja. Zato sem optimistka – v zagotavljanje boljših možnosti za izobraževanje prav vsakega človeka bomo kaj kmalu prisiljeni. In – kot pravi star pregovor: Tisto, kar se mora, ni težko!
Stvaritve našega razuma morajo biti blagoslov, in ne prekletstvo za človeštvo.
Ob hudi revščini, ki sem jo srečevala po svetu, me je bilo velikokrat sram, da sem vsak dan sita, da imam kje varno prestati, da me nihče ne more pretepati, da imam svoj optimistični jutri. Res se premalo zavedamo, da več kot milijardi ljudi to ni damo, še obljubljeno ne. In tudi tega, da smo dolžni po svojih močeh prispevati, da bo bolje tudi njim.
Slava in slama imata več skupnega kot štiri od petih črk svojega imena – obe se vnameta z velikim plamenom, obe hitro pogorita, ostane samo prgišče pepela in še tega razpiha veter časa. Kar ohranja vrednost, so odnosi med ljudmi.
Ni poti brez trnja. Tudi v tej knjigi opisane velike osebnosti so imele po večini težko mladost, velikokrat so živele v revščini, doživljale so podcenjevanje, oviranje pri ustvajalnem delu, podtikanja in tisoče oblik zavisti, celo poskuse izničevanja dosežkov. Proti obupavanju pomaga želja, kar strast, po ustvarjalnosti, garanje kot način življenja ter lasten sistem vrednot, ki deluje kot jeklen oklep – udarci manj bolijo, zalučano blato odpade, še medalje zdrsnejo.
Mladi naj kar gredo po svetu, a doma poskrbimo za take razmere, da se bodo radi vračali, bogatili naše znanje in širili obzorje. Prav vsi, ki so se odselili, bi se želeli vrniti v odmovino, kjer so ostale njihove korenine. Če ne prej, hočejo vsaj umreti doma. Kri – najsi družinska najsi narodova – ni voda.
Bodi sam svoje sreče kovač!
Bistveno je biti optimist in verjeti, da je vse dobro dosegljivo, da do vsega lahko tlakujemo pot, le poiskati jo je treba. In začeti takoj s prvim korakom. Ni pomembno, kako majhen je ta korak, pa da je do cilja še daleč, le da je korak v pravi smeri. Pa nič zato, če so vmes tudi padci – tisti padci, iz katerih se hitro poberemo, so bistveni za človekovo življenjsko silo, za močno osebnost. Prav nazadnje pa še stara modrost: Vsak dan je srečen, če ga srečnega narediš!
Povzeto po knjigi Poti in srečanja, Aleksandra Kornhauser Frazer
Soichiro Honda (1906-91) je imperij Honda ustvaril iz očetove lesene lope za popravila koles v veliko multinacionalno avtomobilsko industrijo. Oče je bil kovač, ki mu je sin pomagal popravljati bicikle. Ljubil pa je motorje in že kot otrok kazal talent za strojništvo. Petnajstletnik je odšel iz domače vasice v Tokio in se tam zaposlil v avtomobilskem servisu, kjer je opravil vajeništvo, z enaindvajsetimi leti pa se je vrnil domov kot izučen mehanik in ustanovil svoj avtomobilski servis. V njem je razvil motorček za pogon biciklov, ki se je dobro prodajal, to je bil njegov prvi večji uspeh. Štiridesetleten je ustanovil Honda Motor Company, počasi razvijal proizvodnjo avtomobilskih delov, zatem motociklov – z zadnjimi je že dosegel prvo mesto na svetu. Zatem je začel proizvajati majhne športne avtomobile, za njimi običajne, specializiral se je tudi na dirkalne. Z razširitvijo priozvodnje avtomobilov s tovarnami v ZDA, Kanadi, Braziliji, Tajski, Kitajski je njegovo podjetje zrastlo v multinacionalko, ki proizvaja blizu pet milijonov vozil na leto. Ukvarjajo pa se tudi s proizvodnjo specialnih letal in zlasti z robotiko – slovitega robota Asimo, ki hodi, pleše, prenaša stvari, govori in odgovarja na vprašanja, so ustvarili njegovi raziskovalci. V njem so povezali kamere, laserske, infrardeče in ultrazvočne senzorje. Soichiro je vodil imperij do upokojitve leta 1973 in v vlogi visokega svetovalca deloval v njem vse do smrti. Prejel je kopico odlikovanj, tudi najvišje japonsko – veliki kordon reda vzhajajočega sonca. Soichiro Honda je bil kulturno zaveden Japonec, vendar predvsem svetovljan, ki je sprejemal tako vzhodne kot zahodne vrednote – in med njimi še posebej tiste svetovnega pomena v znanosti. Fundacijo Honda je po njegovi smrti ob za japonce značilnem velikem spoštovanju družinske tradicije vodila njegova vdova Sachi Honda in po njeni smrti njuni sinovi.
Povzeto po knjigi Poti in srečanja, Aleksandra Kornhauser Frazer
