.
Preden sodimo o odločitvah nekoga, ne pozabimo: nikoli nam ni bilo treba živeti njegovega življenja.
»Kako lahko sodimo ljudi na podlagi njihovih odločitev, če ne vemo ničesar o možnostih, ki so jih imeli na voljo?«
Vidimo odločitev nekoga, a le redko vidimo okoliščine, ki so jo oblikovale.
Sodimo človeka, ki je ostal, ne da bi vedeli, zakaj odhod ni bil mogoč.
Kritiziramo človeka, ki je odšel, ne da bi vedeli, kako dolgo se je trudil, da bi stvari uredil.
Nekoga označimo za šibkega, ker je obupal, ne da bi vedeli, koliko vsega je pretrpel, preden je dosegel svojo mejo.
In nekoga označimo za sebičnega, ker je izbral sebe, ne da bi vedeli, kako dolgo je žrtvoval lastno srečo za vse druge.
Lahko je soditi o odločitvi, ko ti ni treba živeti z njenimi posledicami.
Resnica je, da vsi sprejemamo odločitve iz različnih realnosti.
Različni strahovi.
Različne odgovornosti.
Različne rane.
Različne priložnosti.
Kar je za vas videti kot strahopetnost, je za nekoga drugega morda preživetje.
Kar je videti kot napaka, je bila morda edina možnost, ki jo je oseba v tistem trenutku videla.
To ne pomeni, da je vsaka odločitev pravilna ali da odgovornost ni pomembna.
Pomeni le, da bi moralo razumevanje imeti prednost pred sojenjem.
Preden kritizirate pot nekoga drugega, se vprašajte, ali resnično razumete pot, po kateri je hodil.
Ni se vam treba strinjati z odločitvami nekoga, da bi lahko spoštovali stiske, ki jih morda nikoli ne boste povsem razumeli.
Bodite počasnejši pri sojenju. Odzivnejši pri poslušanju. In dovolj ponižni, da se zaveste, da ne poznate celotne zgodbe.
Vir: fb Stoicwiser
