Na smrtni postelji je tako zelo nepomembno …

"Ko pogledaš v globino vsake situacije, ko dojameš, ima res vse svoj smisel. Ja, tudi smrt." Edita Kurent (1968-2019)

Trudim se, da bi v vsaki situaciji, naj bo še tako težka in neprijetna, našla vsaj nekaj dobrega. Vedno je. Včasih le potrebujem nekaj ur, morda dni, da to najdem. 

V torek sem se zadnjič dotaknila Edite Kurent. Pred smrtjo se je želela posloviti ... Bila je mirna, tako zelo pomirjena z vso situacijo, da sva si lahko izmenjali nekaj nasmehov hvaležnosti, pogledov neverjetne globine, objemov topline ... in predale nekaj skrbno izbranih besed srca, brez nepotrebnih razlag. 

Odšla sem v sebi pomirjena, z zavedanjem, da jo vidim zadnjič. Nisem se motila. 

Ta pomemben trenutek sem želela res sprejeti, začutiti, ga ozavestiti ter za vedno ohraniti v lepem spominu. Zato sem se sprehodila okoli jezera in razmišljala ... Smrt ljube osebe ti odpre vprašanja in razmišljanja, ki so v vsakdanjem življenju stalnega hitenja in lovljenja zastavljenih ciljev, prevečkrat potisnjena nekam v kot. V takih trenutkih pa svoj svet malo ustaviš, ugasneš telefon, zapreš računalnik, greš v samoto in - razmišljaš. O življenju. O smrti. O tem, kaj je resnično pomembno. In o tem, kako si po nepotrebnem delamo skrbi, bremena ...

Z rahlim sramom same pred sabo sem zavila z očmi kot bi želela sama sebi dati lekcijo - Petra, kaj neki bi rekla Edita, ki se je toliko let borila z rakom, če bi vedela, da se ti obremenjuješ s kakšnim kilogramom preveč, s premočnimi nogami, s kakšno nepravilnostjo na koži ... Bistveno je, da ti telo - deluje. Ti služi. Editi ni. Imela je močen um, izjemnega duha, a brez zdravega delovanja telesa ne more obstati v tem fizičnem svetu. Verjetno si je želela le to, da bi telo delovalo. Bilo zdravo. Kako bi se lahko posmehovala temu, da se drugi obremenjujemo z malenkostmi na sicer zdravem telesu. Noro. 

Kako bi se ji zdelo nepomembno ali je na računu sto evrov več ali manj, s čimer si mi delamo preglavice. Kako bi se ji je zdelo nepomembno, kakšna oblačila ima na sebi - ima drage in lepe obleke ali starejše udobne cunjice. Kako bi se ji je zdelo nepomembno ali živi v luksuzni hiši ali v majhni baraki. Kako bi se ji zdelo nepomembno ali jo kot slavno in uspešno pozna vsa Slovenija in ves svet ali prav nihče. Kako je vse to nepomembno, ko ležiš na smrtni postelji in se poslavljaš od najbližjih. 

Kaj pa je pomembno? Ležala je skoraj negibno, ob njej pa njen ljubi mož. Zunaj je na travi sedela skupina ljudi iz njenih duhovnih potovanj, ki so ji prepevali njene najljubše pesmi, kar je vedno oboževala. V bližini sta bila njena dva otroka in vnuček. S tega sveta se je poslovila v družbi ljudi, s katerimi so se imeli radi na najbolj čist in globok način. Ni bila sama ... Imela je družino, lepe spomine in skoraj nič obžalovanj. To ji je omogočilo, da se je s tega sveta poslovila res pomirjena. Z nasmeškom. 

Ne vem, kdaj bom jaz izdahnila zadnji dih, niti ne morem na to povsem vplivati. Lahko pa vplivam na to, kako bom živela vse te dni do takrat - ali bom v tistem trenutku lahko bila pomirjena in srečna ali bom v srcu nosila preveč obžalovanj. 

Ne vem, koliko časa bo trajal ta vpliv zadnjega objema z Edito, a v zadnjem trenutku mi je predala nemo sporočilo, da se te dni res manj obremenjujem s povsem nepomembnimi malenkostmi, večkrat zaprem računalnik in sem več časa zavestno z najbližjimi. 

V letu dni, kolikor časa sva se poznali in si bili precej močen vpliv ena drugi, me je mnogo naučila, mi marsikaj čudovitega predala. Naprimer jogo. Vero v življenje. Zavedanje, da si ga sami ustvarjamo. Edita je skoraj pet let živela v zavedanju, da lahko naslednji dan umre. Zato je res živela na poseben način. Občudovanja vreden. S svojim zgledom me je naučila mnogo več kot vsaka prebrana knjiga ali slišan seminar. 

Ostala bo z mano, tako ali drugače. Verjetno se bom ob najdenem kovancu na tleh vedno spomnila na njo (kdor je prebral njeno knjigo ČUDEŽI, povsem razume zakaj). Verjetno bom vedno ponavljala njene jogijske vaje. Verjetno me bodo v trenutkih obupavanja bodrili odmevi njenih besed: "Ni konec, dokler ni zares konec. Pa tudi takrat ni konec …" In zagotovo bom zaradi nje večkrat okregala sama sebe, zakaj preprosto ne živim življenja v preprostosti in čutni polnosti. 

"Zakaj bi starec nehal saditi drevesa, če ga to veseli, mu daje smisel, čeprav se zaveda, da ne bo užival njihovih sadov? To mi je dalo misliti in odločila sem se, da ne bom več stremela za ozdravitvijo, ampak začela polno živeti, vsak dan posebej," je zapisala Edita v svoji knjigi ČUDEŽI

 

2019-06-18T09:48:29+00:00

Komentar

  1. Ana 24/07/2019 at 1:59 pop - Reply

    Pozdravljena 5ra!
    S tako lepimi besedami ste opisali razmišljanje o slovesu od ljube osebe, da ugotavljam, kako povsem enako razmišljam tudi sama že vrsto let, pa rega ne delim kot vi. Le pišite, to je vaše najboljše poslanstvo.
    Tudi o podjetnikih vse tako dobro, čeprav vsi, ki smo bili in so še zdaj, doživljamo v podjetništvu veliko več težav kot zadovoljstev. Toda, ker si močen, predan delu in pogumu na tej poti, premagaš težave in se veseliš vsakega, tudi manjšega uspeha, če tudi morda nikoli ne dosežeš zastavljenega cilja.
    Vse dobro vam želim!
    Anica

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link