.
Misli iz knjige Premisli še enkrat, Zakaj je dobro vedeti, česa ne vemo; avtor Adam Grant
Ko si premislimo glede nečesa, o čemer smo močno prepričani, imamo pri tem lahko neprijeten občutek, da izgubljamo del svoje identitete.
Raje imamo udobje prepričanosti kakor neudobje dvoma.
Verjetno ste že kdaj slišali, da žaba, ki jo vržete v lonec vrele vode, takoj skoči ven, če pa jo daste v mlačno vodo in lonec počasi grejete, se pusti skuhati. Nima sposobnosti, da bi na novo razmislila o svojem stanju, in ne dojame nevarnosti, dokler ni prepozno. Pred nedavnim sem se malo bolj poglobil v to pripoved in ugotovil majčkeno pomanjkljivost: lažna je.
»Napredek je mogoč le s spremembami; ljudje, ki ni ne znajo premisliti, ne morejo ničesar spremeniti.« George Bernard Shaw
Leta 2011 je povprečen človek prejel petkrat toliko informacije na dan kot zgolj četrt stoletja prej. Leta 1950 je trajalo okoli 50 let, da se je količina znanja v medicini podvojila, leta 1980 se je podvojila vsakih sedem let, leta 2010 pa že v pol krajšem obdobju. Zaradi vse hitrejšega spominjanja sveta moramo toliko pogosteje podvomiti o svojih prepričanjih.
Ko gre za naše lastno znanje in mnenja, žal pogosto dajemo prednost predvsem občutku, da imamo prav.
Uspešne podjetnike in voditelje praviloma slavimo zato, ker so odločni in imajo jasno vizijo. Bili naj bi tako rekoč ideal prepričanosti – odločni in neomajni. In vendar iz konkretnih podatkov vidimo, da so najboljši strategi dejansko počasni in ne povsem odločeni. Kot skrbni znanstveniki si vzamejo čas in so dovolj prožnega duha, da si premislijo. Začenjam misliti, da je odločnost precenjena … si pa pridržim pravico, da si glede tega še premislim.
Iz raziskav sledi, da ljudje z višjo oceno na inteligenčnem testu prej nasedejo na stereotipe, ker hitreje razpoznajo vzorce. Sodeč po nedavnih poskusih pa si pametnejši ljudje tudi teže premislijo oziroma spremenijo prepričanje.
Čim pametnejši ste, tem teže vidite svoje omejitve.
Smisel učenja ni v utrjevanju prepričanj, temveč v njihovem razvoju.
Odlični predsedniki so se ločili po intelektualni zvedavosti in odprtosti. Veliko so brali in se niso posvečali le notranji in zunanji politiki; močno jih je zanimalo, kaj vse strokovnjaki odkrivajo v biologiji, filozofiji, arhitekturi … Radi so prisluhnili novim pogledom in posodobili mnenje. Na mnoge svoje politične odločitve so gledali kot na eksperimente, ki jih je treba izpeljati, ne kot tekmovanja, pri katerih je treba zmagati.
Če je v znanju moč, pa je v dojemanju tega, česar ne vemo – modrost.
Pri znanstvenem razmišljanju ima ponižnost prednost pred ponosom, dvom pred gotovostjo, vedoželjnost pred dokončnostjo.
Prekletstvo znanja je v tem, da nam zapre duha za vse tisto, česa ne vemo.
Dunning-Krugerjev učinek: ko nam primanjkuje sposobnosti, je najbolj verjetno, da prekipevamo od samozavesti. V prvotni njuni raziskavi so ljudje, ki so se ne testih logičnega sklepanja, slovnice in smisla za humor odrezali najslabše, imeli najbolj napihnjeno mnenje o svojih sposobnostih. V povprečju so menili, da so sposobnejši od 62 % vrstnikov, v resnici pa so se bolje odrezali le od 12 %. Vse kaže, da tem bolj precenjujemo svojo inteligentnost na določenem področju, čim manj smo dejansko inteligentni na tem področju.
Če o nogometu ničesar ne veste, verjetno ne hodite okoli in si predstavljate, da veste več od trenerja. Na prehodu med popolnim začetnikom in amaterjem pa lahko postanemo pretirano samozavesti. Nekaj malega znanja je lahko precej nevarnega.
»Strašno sem duhovit.« Tega še nikoli noben duhovit človek ni izjavil.
Ključna sestavina, ki jo potrebuje človeški um za dobro delovanje: ponižnost.
Ponižnosti pogosto ne razumemo pravilno. Ne gre za pomanjkanje samozavesti. Eden od latinskih izrazov za ponižnost pomeni »od zemlje«. Gre za prizemljenost, za dojemanje lastnih napak in zmot.
Samozavest je mera prepričanosti v samega sebe, kar pa ni isto kot prepričanost v metode, ki jih obvladamo. Lahko smo prepričani, da bomo v prihodnosti zmogli doseči zadani cilj, hkrati pa se s ponižnostjo zavedamo, da morda v tem trenutku za to še nimamo ustreznega orodja. To je prava mera samozavesti.
Samozavestna ponižnost nam odpira duha za ponovni razmislek, hkrati pa nam tudi izbojša kakovost takšnega razmisleka. Študenti, ki so pripravljeni spremeniti svoja prepričanja, praviloma dosegajo višje ocene od kolegov.
Če se želimo kaj naučiti, moramo biti najprej dovolj ponižni, da dojamemo, da se imamo kaj naučiti.
Veliki misleci se ne hvalijo s tem, koliko vedo, čudijo se temu, kako malo razumejo. Zavedajo se, da vsak odgovor porodi nova vprašanja, stremljenja po znanju pa nikoli ni konec. Ljudje, ki se vse življenje posvečajo učenju, razumejo, da se lahko naučijo od kogarkoli, ki ga srečajo.
Le tedaj, ko ugotovim, da sem se motil, sem lahko povsem prepričan, da sem se nekaj naučil.
Če smo negotovi sami vase, se norčujemo iz drugih. Če nimamo težav s tem, da se kdaj zmotimo, nas tudi ni strah norčevati se iz samih sebe. Ko se smejimo sami sebi, si sporočamo, da sicer resno jemljemo svoje odločitve, vendar to ne pomeni, da moramo smrtno resno jemati tudi sebe. Sodeč po raziskavah smo praviloma toliko zadovoljnejši, kolikor pogosteje se norčujemo sami iz sebe.
Psihologi ugotavljajo, da nismo videti manj sposobni, če priznamo napako. Takšno priznanje je izraz poštenja in pripravljenosti, da se kaj naučimo. Čeprav so znanstveniki prepričani, da škodijo svojemu ugledu, če priznajo, da se njihove ugotovitve niso potrdili, drži prav nasprotno: deležni so večje naklonjenosti, če sprejmejo nove podatke, kakor če jih zavračajo.
Če ni nesoglasja, to ne pomeni neharmoničnosti, temveč apatičnost.
Skupina prijetnih in nekonfliktnih ljudi, ki se pretežno le strinjajo, so lahko odlična podpora, saj nas spodbujajo in navijajo za nas. Za ponovni razmislek pa potrebujemo ljudi, za katere vemo, da nas bodo izzvali, nas opozorili na naše slepe pege in nam pomagali premagati slabosti.
Sodeč po raziskavah tehnoloških podjetij nezadovoljstvo spodbuja kreativnost le tedaj, ko ljudje čutijo predanost in podporo, kulturni posebneži pa dodajajo vrednost večinoma tedaj, ko so na sodelavce močno navezani.
Sodeč po raziskavah postanejo direktorji podjetij, ki jim gre slabo, pretirano samozavestni, če se vdajajo laskanju in konformizmu. Namesto da bi krmilo obrnili v novo smer, se držijo obstoječih strateških načrtov in se tako usmerijo v polom.
Močni voditelji angažirajo kritike in tako postanejo močnejši. Šibki voditelji kritike utišajo in postanejo še šibkejši.
Pri pogajanjih strinjanje z argumenti nasprotne strani deluje razorožujoče.
Ne bom nam uspelo kaj prida spremeniti mišljenja drugih, če nismo pripravljeni spremeniti svojega. Odprtost lahko dosežemo tako, da damo jasno vedeti, v čem se strinjamo s kritiki, in celo, kaj smo se od njih naučili. Ko potem vprašamo, katere svoje poglede bi bili pripravljeni spremeniti ali prilagoditi, ne izpademo kot dvoličneži. Pri prepričevanju drugih ne gre le za dobro predstavitev lastnih stališč – izkazati moramo tudi, da to počnemo s pravilnimi vzgibi. Ko komu priznamo, da ima prav, s tem sporočamo, da nismo pridigarji, tožilci ali politiki, ki skušajo uveljavljati svoj prav, temveč znanstveniki, ki skušajo priti do resnice.
Če se lotiš prevelikega števila trditev, vsem vzameš nekaj moči.
Ko poudarimo, da ostajajo področja, pri katerih se strinjamo, in priznamo, da imajo tudi oni prav glede nekih trditev, izkazujemo samozavestno ponižnosti in jih spodbujamo, da nam v tem sledijo. Ko svojo trditev podkrepimo z majhnim številom skladnih, prepričljivih argumentov, jih spodbujamo, da začnejo dvomiti o lastnem mnenju. Ko postavljamo iskrena vprašanja, jih ima, da bi izvedeli še kaj več.
»Ob kakšnih dokazih bi spremenil svoje mnenje?«
Imamo dokaze, da marsikdo raje zaposli kandidata, ki iskreno prizna slabosti, kakor nekoga, ki se pretirano hvali ali pa se narejeno daje v nič.
Z družbenega vidika je še en razlog, zakaj so stereotipi tako trdovratni. Praviloma se družimo z ljudmi, ki si jih z nami delijo, zato postanejo še skrajnejši. Če se od vsem dokazovanju in dopovedovanju ne odpovemo določenim prepričanjem, potem le še trdneje verjamemo vanje.
Ko gre za težave v glavi, imajo ljudje pogosto raje sočutje in toplino kot rešitve.
V vrsti eksperimentov se je pokazalo, da ljudje pri interakciji s čutečim, pozornim poslušalcem, ki se ne trudi, da bi jih presojal, postanejo manj napeti in defenzivni.
Poslušanje nima tolikšnega učinka le zato, ker zagotavlja človeku možnost, da razmisli o svojih pogledih, temveč je tudi dokaz spoštovanja in skrbi. Ko pokažemo, da nam ni vseeno za ljudi in njihove cilje, so nas bolj pripravljeni poslušati.
Potrebna je raznolikost pogledov, da lahko človek spozna tudi svojo raznolikost.
Pri številnih eksperimentih se je izkazalo, da so strokovnjaki prepričljivejši, ko izražajo dvome. Ko poznavalec priznava negotovost, ljudi preseneti, zato posvečajo več pozornosti vsebini argumenta.
Pri eksperimentu so ljudje na ideološkega nasprotnika gledali manj sovražno in so bili do njega bolj velikodušni, če je začel z izjavo, da »spoštujem ljudi, ki tako kot vi stojijo za svojimi načeli«.
Celo tedaj, ko se s kom nikakor ne strinjamo glede družbenega vprašanja, tej osebi vendarle bolj zaupamo, če ugotovimo, da ji vprašanje zelo veliko pomeni. Morda je še vedno ne maramo, vendar njeno zavzeto zagovarjanje načela vidimo kot znak osebne integritete. Njeno prepričanje odklanjamo, osebo pa spoštujemo.
Predavanja v šoli niso oblikovana tako, da si spodbujala dialog ali nestrinjanje. Učenci postanejo pasivni prejemniki informacij, ne pa aktivni misleci. Če vsa šolska leta le prejemaš informacije in nimaš nikoli priložnosti, da bi o njih podvomil, si ne razviješ orodij za ponovno razmišljanje, ki jih potrebuješ v življenju.
Dobri učitelji podajajo nove misli, odlični učitelji pa podajajo nove načine razmišljanja.
Ponovni razmislek ni le nekaj, kar lahko počne vsak posameznik. Gre tudi za kolektivno sposobnost, ki je močno odvisna od vzdušja, v organizaciji.
Ekipe, ki so se čutile psihološko varne, so prijavile več napak, dejansko pa so jih storile manj. Ko so mirne duše prijavljale svoje napake, so se zmogle naučiti, kako so napake nastale, in so se njih v prihodnosti lahko izognile. Pri ekipah, ki se psihološko niso počutile varne, so ljudje prikrivali spodrsljaje, da bi se izognili kaznim, zato je bilo potem težko ugotoviti osnovne vzroke in preprečiti težave v prihodnosti.
Le s precejšnjo mero samozavestne ponižnosti lahko priznamo, da nismo popolni.
Pri poskusih se je pokazalo, da ljudje, ki še niso dokazali svojih sposobnosti, spoštujemo manj, če priznajo svoje slabosti. Niso le nesposobni, izpadejo tudi negotovi sami vase.
Psihologi ugotavljajo, da so ljudje pogosto toliko manj zadovoljni z življenjem, kolikor več jim pomeni sreča. Po eni razlagi nimamo časa, da bi sproti doživljali radosti življenja, če se preveč posvečamo vprašanju, zakaj nismo srečnejši. Po drugi razlagi se preveč trudimo, da bi dosegli vrhunsko srečo, pri tem pa spregledamo dejstvo, da je sreča bolj odvisna od pogostosti pozitivnih čustev kot od njihove intenzivnosti.
Smisel ima pomembnejšo vlogo od sreče. Ljudje, ki v delu iščejo smisel, so uspešnejši pri zasledovanju svojih poklicnih strasti – in manj verjetno dajo odpoved v službi – kot tisti, ki iščejo srečo. Radost narašča in plahni, smisel pa praviloma traja.
Ko se pehamo za srečo, se tega pogosto lotimo s spremembo kraja. Pričakujemo, da bomo v toplejšem podnebju ali prijaznejšem študentskem domu našli blaženost, vendar je sreča, ki jo doživimo ob takšnih spremembah, praviloma začasna. Pri študijah se je izkazalo, da so se študenti, ki so spremenili okolje, hitro vrnili na osnovno stopnjo sreče.
Ernest Hemingway je zapisal: »Ne moreš ubežati samemu sebi tako, da begaš iz enega kraja na drugega.«
Sreča je pogosto bolj odvisna od tega, kaj počnemo, kakor od tega, kje smo. Naša dejanja – ne naše okolje – nas navdajajo z občutkom smisla in pripadnosti.
Psihologi ugotavljajo, da strasten odnos do nečesa pogosto razvijemo, ne pa odkrijemo. Pri podjetnikih se je izkazalo, da se je njihovo navdušenje nad podjetjem, ki so ga ustanovili, toliko bolj večalo, kolikor bolj so se z njim potrdili. Strastnost se je poglabljala, ko so podjetje vse bolj obvladovali in vlagali vse več sebe vanj. Zanimanju ne sledita vedno usposobljenost in vlaganje truda, včasih usposobljenosti in vlaganju truda sledi zanimanje. Ko vlagamo v učenje in reševanje problemov, si lahko razvijemo strasti – ter se usposobimo za delo in živimo življenje, ki ga imamo za vrednega. Ko se staramo, se vse bolj posvečamo iskanju smisla – najverjetneje pa ga najdemo v dejanjih, ki koristijo drugim.
»Le tisti so srečni,« je zapisal filozof John Stuard Mill, »ki se posvečajo čemu drugemu, ne lastni sreči; sreči drugih, izboljševanju človeškega življenja, celo kakšni vrsti umetnosti – pa ne kot sredstvu, temveč kot samemu sebi namen. Ko tako strmijo k nečemu drugemu, spotoma naletijo na srečo.«
E.L. Doctorow je zapisal, da je načrtovanje življenja kot nočna vožnja po megli. Vidimo lahko le tako daleč, kakor svetijo žarometi, a nam kljub temu uspe prevoziti celotno pot.
Naša identiteta je odprt sistem, prav tako naše življenje. Ni treba, da ostanemo pripeti na stare predstavo o tem, kam želimo priti ali kaj želimo postati. Premislek o naših možnostih najpreprostejše začnemo tako, da se sprašujemo o tem, kar počnemo vsak dan.
Misli iz knjige Premisli še enkrat, Zakaj je dobro vedeti, česa ne vemo; avtor Adam Grant
