.
Povzeto iz knjige MAČEK, KI JE UČIL ZEN, avtor: James Norbury
Zapisala: Nina Mandelj
"Toliko let že iščem, pa še vedno toliko stvari ne razumem." "Kaj pa iščeš?" je vprašala podgana. Maček je vzdihnil. "Ko bi le vedel. Mir? Občutek sprejetosti? Morda način, kako razumeti svet …" "Nič preveč težkega, torej, " je odvrnila podgana s prijaznim nasmeškom.
Mislim, da se je začelo pred mnogimi leti, ko sem bil še majhen muc. Vas, kjer sem živel, je enkrat na leto obiskal modri zmaj. Zmaj se je bil pripravljen pogovarjati z vsakomer, ki je prišel k njemu, delil je nasvete in svojo modrost.
Zelo rad sem hodil k njemu, vsak dan. Ampak takrat sem bil še pobalin in sem zmaju ob vsakem obisku kaj izmaknil, nisem si mogel pomagati – slivo, malo kadila … Ob neki priložnosti pa, uh, sram me je povedati, njegov lepi, dragoceni zvonček. Ko sem se nekega dne spet odpravil k zmaju, pa ga ni bilo več. Na njegovem mestu me je čakal majhen zvitek papirja z mojim imenom. Na njem je pisalo: "Dragi muc, zelo sem užival v najinih pogovorih. Vem, da se bova znova srečala. Prosim, ne pozabi tu in tam naoljiti zvončka. Sicer bo v tej megleni dolini zarjavel. Za vedno tvoj prijatelj zmaj." No, lahko si predstavljaš, da me je preplavil občutek krivde. Ampak pomembneje je, kako neverjetno prijazen je bil zmaj z mano, čeprav je vedel, da mu ves čas kradem. To, da mi je odpustil, je v meni pustilo globoko sled. Sprevidel sem, kako lahko dejanja drugih brez pridiganja v nekom sprožijo spremembo. Odločil sem se, da bom nadaljeval zmajevo dobro delo. Tako me je prineslo na to pot.
"Nikoli se ne nehaj učiti. Z novimi idejami rastemo, poleg tega nam pomagajo, da ne ponavljamo istih napak. Se je pa lažje učiti, če dojameš, da te življenje vedno skuša kaj naučiti."
"Vzemi si čas za tišino, ceni naravo, živi čuječe in išči mir. Narava ti brez besed skuša nekaj povedati."
"Nekoč sem nekoga slišal reči, da ni ne pot ne cilj tisto najpomembnejše, pač pa sopotniki."
"Druži se s tistimi, ob katerih iz tebe pride najboljše." "Kaj pa, če nimam nikogar?" je vprašal zajec. "Kamorkoli gremo, smo v družbi samih sebe. Zato se moramo truditi, da smo do sebe prijateljski in prijazni. Navsezadnje sami s sabo preživimo največ časa, poleg tega smo navajeni, da svoja mnenja jemljemo zelo resno."
"S svojim pogumom je majceni zmaj temo spremenil v lepoto, strah pa v občudovanje."
Trgovec je zmajal z glavo. "Ta kamen ni nič posebnega, nobene vrednosti nima," je rekel. Ko je majceni zmaj razmišljal o izkušnjah, ki jih je pridobil, potem ko je našel kristal, o lepoti in trpljenju, strahu in veselju, ni bil tako prepričan, da zanj nima nobene vrednosti. "Mu je torej kristal koristil?" je razmišljal maček. "Kdo ve. Tako kot se je majceni zmaj odločil gledati nanj … najbrž."
"… včasih se tisto, kar mislimo, da je slabo, izkaže za dobro, tisto, kar smo si od nekdaj želeli, pa nas na koncu prizadene. "
"Svetovi se lahko odprejo na najbolj nenavadnih mestih."
"… vsi imamo svoje darove, ki jih lahko damo svetu," je tiho spregovoril. "In da bi jih morali ceniti, ne pa si želeti darov koga drugega."
"Poslušal si in to je vse spremenilo," je zaključil mladič.
"… tvoja dejanja izhajajo iz dobrote in mislim, da te zato morda vesolje varuje."
"Nekaj pa vem zatrdno," je nadaljeval. "Bolj sem skrenil s svoje poti, da bi pomagal drugim, bogatejše je postalo moje življenje."
"Kot bi sejal semena," je dodal tiger. "Najprej imaš nekaj dela morda, potem pa toliko žanješ."
"Ovira je pogosto pot," je pomislil maček.
»Ženska je imela zaklad že ves čas v lasti. Samo potrebovala je nekoga, da ji je pokazal, kam naj pogleda."
"Ti torej misliš, da naj bi se na novo pot podal takoj, čeprav se še ne počutim pripravljen?" "Bolje je, da se podaš na pot, narediš kakšno napako in smer popraviš, kot da čakaš, da bo vse popolno, in sploh nikoli ne začneš."
"Spoznal sem, da je tisto, kar si želimo, redko tisto, kar potrebujemo. In tisto, kar potrebujemo, ni skoraj nikoli tisto, kar si želimo."
"No," je nadaljeval maček, "tisto, česar ne želimo, nas lahko vznemirja in spravlja v nelagodje. Pogosto si želimo 'čarobno' rešitev, ki bi odpravila vse naše težave. Včasih pa nas težave in napori prisilijo, da se soočimo sami s sabo, in v tem procesu spoznavamo sebe, postanemo močnejši in sprevidimo, kaj je res dragoceno. Potem svet vidimo z novimi očmi."
"Skrivnost lepega življenja ni skrita le v starodavnem drevesu ali v zvezdnatem nebu. Je v listju in v blatu in v dežju. In v tebi in v meni in v hrupnem mestu, ki sem ga zapustil."
Dobre stvari pogosto pridejo iz tistega, kar se zdi slabo.
Lotosovi cvetovi imajo v budizmu pomembno vlogo – deloma zato, ker rastejo iz umazanije.
Zmedenost je prvi znak, da se v vas obeta sprememba.
Povzeto iz knjige MAČEK, KI JE UČIL ZEN, avtor: James Norbury
Zapisala: Nina Mandelj
