.
Iz knjige ČRNO-BELI SVET, Tomaž Mihelič >>
»HAKUNA MATATA!« Bistvo življenja v preprosti frazi. Misel, ki nas nagovarja, naj se ne zapletamo v skrbi, saj jih ne moremo nadzorovati. Preprosto pravilo, ki pravi, da ni treba komplicirati – stvari sprejmi takšne, kot so. Ljudi spodbuja k bolj sproščenemu in manj obremenjujočemu dojemanju vsega, kar se dogaja okoli nas. Smo tukaj in zdaj. Skratka, ne dramatiziraj in ne ustvarjaj nepotrebnega stresa. Njihov kulturni refleks se odraža v umirjenem odnosu do časa in nenehnih izzivov.
»Polepole,« se je nekdo zadrl za nama. Dobila sva še eno lekcijo o tukajšnjem pojmovanju stvarnosti. Ta fraza, ki pomeni 'počasi, počasi', ni le napotek o hitrosti, pač pa globoka odrešujoča resnica v pobesnelem kolesju vsakdana. Neznanec nama je med vrsticami namignil, naj hodiva tako, da ne prehitevava samih sebe, naj dihava v ritmu, ki ga telo še razume. Ne gre za upočasnjeno, lenobno premikanje, temveč za spoznanje, da mora trenutek dozoreti, preden ga razcefraš na koščke. Polepole je korak, ki se ne zaganja v bolečino. Brez pritoževanja vztraja in gladi osti dneva. V njem je nauk, da se razdalje ne merijo v naglici, kvečjemu v zbranosti. Uči nas, da se cilj ne pokaže tistemu, ki ga želi doseči, temveč onemu, ki zna hoditi počasi.
Zadelo me je dejstvo, ki se mu ves čas izogibamo. Mi, iz urejenih krajev. Iz mest, kjer so srajce zlikane in čevlji zloščeni. Kjer znamo ločevati, razvrščati, organizirati. Kjer imamo radi ure in jih nosimo kot dokaz, da obvladujemo čas. A ga v resnici nikoli nimamo.Ne zase. Še manj za druge.
»Ne potrebujem nikogar, ki bi me rešil. Želim si samo priložnosti.«
Takrat se je nekaj premaknilo. Spregovoril je o svojih sanjah. Ne velikih, ne napihnjenih. Zelo konkretnih. O pravljičnem travniku, koščku zemlje, kamor bi ljudje prišli in ostali. Družine, prijatelji, neznanci. Glasba, ki ne potrebuje odra. Ples, ki ne išče privolitve. Hrana, ki
se deli, in doživetja, ki se pripovedujejo. Ogenj … Ne za spektakel, za bližino.
»Veš,« sem se trudil, da ne bi zvenel kot lekcija, »v tej gnili družbi je vse, kar je slabo, črno. Črna magija. Črna ovca. Črna lista. Črna mačka, ki prinese nesrečo. Črni dnevi. Črni trg. Črna prihodnost. In vse, kar je lepo, je svetlo. Belo. Čisto.« Nisem nadaljeval takoj. Pustil sem, da se ga dotakne. »To ni naključje. Je mantra, ki jo vrtimo tako dolgo, dokler ji dokončno ne nasedemo. In se čudimo,« sem dodal, »da se ljudje počutijo manj vredne in verjamejo, da je nekaj narobe z njimi.«
Noč se je redčila. Nekje daleč se je začelo svitati. Ne belo ne črno, ampak v prelivu, kjer si najbliže resnici. Ne kot barva, ampak to, kar ostane, ko se svet nazadnje le odloči, da te bo videl brez nje.
Več o knjigi ČRNO-BELI SVET, Tomaž Mihelič >>
Tam, kjer ni sistemov, institucij in varnostnih mrež, smo si ljudje vse, kar imamo. To sem videl na lastne oči. Ko zmanjka vsega, držimo skupaj. Ne zato, ker bi bilo lepo, ampak ker drugače ne gre. Ta misel me ni več izpustila. Ne kamp. Ljudje si zaslužijo več. Prostor, kjer bi si stali ob strani. Kjer ne bi bil sam, ko padeš.
Preveč sem videl, preveč slišal. Silne organizacije, polne sladkih besed in slik otrok, ki jih ponavljamo, dokler ne otopimo. Milijoni, ki krožijo, in drobci, ki pridejo do tistih, zaradi katerih naj bi sploh obstajale. Ne verjamem več v to vrsto tolažbe. Ne verjamem v občutek, da si dober človek, ker si nakazal simbolični znesek in zaprl oči. Tega si res nisem želel. Nisem hotel vzbujati sočutja, hotel sem pusti sled.
Red, ki ga razumemo kot varnost in disciplino, nas pogosto duši bolj, kot si upamo priznati.
Jaz pa sem se medtem učil. Ne njihovih pravil. Teh ne usvojiš v nekaj dneh. Učil sem se odložiti svoje prepričanje, da je popolnost edina rešitev. Da red, ki ga tako vneto branimo, pogosto skriva strah pred nečim bolj neukrotljivim. Nisem bil več gost. Niti turist. Bil sem nekje vmes, s slutnjo, da to ni zgolj naključje.
Nismo si tako različni, kot nas učijo. Ne gre za kožo, obliko ali zunanjost. Pod vsem tem smo si bliže, kot si sploh drznemo pomisliti. Premetaval sem se med njimi, zadihan, prepoten, živ. Brez kančka dvoma vase, kot da sem prišel tja, kamor sem ves čas hodil. Ne na obisk. Domov.
Nisem vedel, ali je to, kar delam, prav. A nisem mogel več molčati, ker čakanje ne spremeni sveta. Spremeni se, ko nekdo vstane in nekaj ukrene.
Srž problema nista bila revščina ali alkohol, temveč praznina, ki nastane, ko človek zasluti, da bi lahko bil več, pa mu svet tega ne dovoli. Ko obstane pred lastnim potencialom kot brez ključa pred zaprtimi grajskimi vrati.
Prav to je bistvo: ljudje tam ne iščejo pomilovanja. Želijo si delati, čutiti, da so nekaj vredni, da so sposobni, da lahko sami zaslužijo in poskrbijo za svoje. Ne prosijo za nič več kot priložnost, za tisto osnovno pravičnost, ki je za nas skoraj nevidna, saj nam je nenehno na razpolago.
Nismo bili brez napak, daleč od tega. Bili pa smo resnični. Iz te resničnosti se je rodilo nekaj neprecenljivega. Skupnost, v kateri človek, ki se morda izgublja, nikoli ne ostane sam, ker ga neomajno, neopazno in s toplino držijo drugi. To je naše pravo bogastvo.
Ko deliš, postaneš večji. Ne zaradi hrane, zaradi srca.
Ljudje smo res neverjetna bitja. Na različnih straneh sveta si izmišljamo svoje šege, ceremonije in razlage. Na koncu pa vsem ostane isto – biti skupaj. Ne samo, ko je lepo … Predvsem takrat, ko boli. Se znati nasloniti drug na drugega, si zaželeti dobro in potem narediti nekaj, da se to zares zgodi.
Ambicija tam ni le modna muha. Pomeni lakoto po znanju, ki preglasi tisto v želodcu.
Če verjameš, da te bolečina uči, ima vsaj smisel. Če pa priznaš, da te lomi, ostane samo praznina. S praznino je težje živeti kot z bolečino.
Pomanjkanje ne izbriše radosti, ravno nasprotno, prav odsotnost odvečnega razkrije bistvo.
Ne daješ, da bi se ti povrnilo. Daješ, ker verjameš, da bo iz tega nekaj zraslo, da bo nekdo stopil dlje, bolj pokončno in samozavestno.
Njihove modrosti niso zapisane v knjigah. Vtisnjene so v stopinje, brazgotine, v oči starešin. Do navzkrižij pride šele tedaj, ko sodobni svet začne izpodrivati prvinskega. Ko nekdo od daleč določi, kaj je napredek in kdo zaostaja. Ko ti začnejo dopovedovati, da je tvoje seme neuporabno, tvoja prst premalo donosna, znanje pa nevredno.
Zunaj je bila slovenska noč. Na drugem koncu sveta pa je sredi savane mlad Masaj razmišljal, kako bo kupil naslednjo kravo in postal mož. Naš planet ne pozna prave ločnice med civiliziranimi in neciviliziranimi, ampak med ljudmi, ki jim je mar, in tistimi, ki gledajo stran. Masaji živijo težko življenje. Včasih brutalno težko. Suša, bolezni, politični pritiski, odvzemanje zemlje, revščina, nevarnosti divjine. A kljub temu med njimi nisem srečal hladnih pogledov. Vedno te kdo vpraša, ali si jedel, ti ponudi svoje ogrinjalo, da te ne zebe, preveri, ali si na varnem. Največja ironija ni to, da smo tehnološko naprednejši od njih, temveč to, da ob vsem svojem napredku vedno bolj izgubljamo drug drugega.
V Kimundu človekove vrednosti ne merijo po velikosti kamna nad grobom. Določajo jo pari rok, ki so pripravljeni zanj kopati, in število ljudi, ki pridejo žalovat za pokojnikom. Največ pa so vredna srca, ki ti jih uspe doseči, dokler si še živ. Pogrebi tam so veliščastni, ker znajo ljudje kljub revščini, lakoti in bolečini pustiti pečat. V življenja drugih se ne usidrajo z denarjem ali ugledom, ampak z drobnimi dejanji dobrote.
Na koncu ni pomembno, koliko si imel. Pomembno je, koliko sebe si pustil v drugih. Vse razpade – hiše, denar, avto, položaj, celo telesa. Vse nas na koncu čaka ista zemlja. Mogoče je največ, kar lahko dosežemo, prav to, da bodo nekoč ob naših grobovih ljudje iskreno jokali, ker je z našim odhodom svet postal nekoliko bolj prazen.
V tej vasi se niso naučili odnehati, ker si tega ne morejo privoščiti. So pa dokazali, da dostojanstvo začne rasti točno tam, kjer nekdo prvič reče: »Zaupam ti. Poskusimo skupaj.«
Ljubezen ni lastništvo. Ampak obstajajo vezi, ki ne potrebujejo biologije, da bi bile resnične. Obstajajo drobcene, žive iskre, ki ti nekega dne nevede stopijo v srce in tam ostanejo za vedno.
Življenje nas nesramno vztrajno preizkuša in vrtinči tako dolgo, da ostane samo bistvo. Če si dovolj pogumen, da ne pobegneš – pred sabo in bolečino, se morda zgodi kaj lepega. Ne popolnega, a vseeno lepega. Popolni ljudje ne obstajajo, obstaja pa veliko takšnih, ki se po padcu poberejo drugačni. Mehkejši in bolj človeški. Mar ni zanimivo, da konec koncev vse skupaj sploh ni tako zapleteno. Nobenih mističnih formul ni ali velikih filozofij. Samo zdrava kmečka pamet in odprto srce. A ravno to je danes najbolj izmuzljivo. Ljudje raje poslušajo triurne podkaste o »manifestaciji obilja«, kot da bi objeli svojega otroka ali komu rekli 'oprosti'. Mi bi vse zakomplicirali. Življenje pa nam stoji pred nosom in čaka, da ga nehamo sabotirati.
