.
Iz knjige Noríca; Splet naključij, Jasna in Mojca Cajnko >>
"V retrospektivnih razmišljanjih se Jasna prebija skozi vse, kar zaznamuje Slehernika v trenutkih najgloblje žalosti in obupa. Slutiti je globino brezna trpljenja, jeze, krivde, spraševanj, ali je storila vse, kar bi lahko, opravičevanj, ker ni storila vsega. Ne le zmagovalci, po bitki so tudi poraženci pametni. Spopada se z občutki osamljenosti, nerazumevanja, s plehkimi odzivi ljudi na Mojčin samomor. Boli jo, ker ne more biti hvaležna, da je Mojco 39 let vseeno – imela." mag. Martin Lisec, logoterapevt
Viktor Frankl: "Ne v tem, da trpimo, ampak v tem, kako trpimo, je smisel trpljenja."
mag. Martin Lisec: "Jasnina zgodba je zgodba zmage življenja nad smrtjo, ali, kot pravi Kocbek: 'Vse je večno, kar nastane, rojstvo je močnejše od smrti, vztrajnejše od obupa in samote, silnejše od hrupa in greha, slovesnejše od zavrženosti, kajti ljubezen smrt premaga.'"
»Moja ljubezen do tebe, draga moja hči, ostaja do moje smrti. Podarjam ti jo, tja med zvezde … Kajti danes zmorem tudi jaz reči: Kljub vsemu rečem življenju DA.« Mogoče bi bilo še bolj resnično: »Življenju rečem DA ravno zaradi vsega, kar sem prestala.«
Ljudje imajo svoje skrbi, svoje družine. Redki me znajo poslušati, še redkejši me slišijo. Nihče zares ne ve, kako se počutim, zato ne vedo, kaj bi morali povedati, da bi me potolažili. Še jaz ne vem, kaj bi rada slišala, kako bi lahko oni?
V letu 2020 znaša količnik samomorilnosti (število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev) v Sloveniji 17,57. V Sloveniji je v letu 2020 zaradi samomora umrlo 369 oseb: 295 moških in 74 žensk.
Ni prav, nikoli ni bilo, nikoli ni in nikoli ne bo prav, da starši preživimo svoje otroke. Starši nikoli ne bi smeli pokopati svojih otrok, narava tega ni naredila tako.
Iščem odgovore, iščem smisel, berem knjige o takšnih in drugačnih smrtih in žalovanju. Brskam po spletu in pišem na organizacijo, ki spremlja umirajoče in pomaga svojcem pri žalovanju. Rada bi našla pot k staršem, ki so izgubili otroka zaradi samomora. Zdi se mi, da bi le ti lahko razumeli.
Samomore ljudje odklanjajo, ne želijo o njih razmišljati ne govoriti. Ljudem je ideja in misel na samo-mor odveč, mrzka jim je. Predstavlja jim stisko in zato, morda zato, stigmatizirajo. Samomorilci so, ker so morilci, nevarni urejeni skupnosti ljudi, ki želi živeti mirno in udobno življenje. Ljudje se ne želijo soočati z grozotami in neprijetnostmi, kot so samo-mori. Oni živijo idilično in urejeno življenje, samo-mori jih vznemirjajo. Resnično dogajanje za njihovimi štirimi stenami ni pomembno. Tam je skrito. Tudi če ni lepo in ni v harmoniji – njihovo življenje. Na zunaj so srečni in urejeni, kar samomorilci niso (bili), jasno, sicer se ne bi ubili.
Kako velik je tabu smrti in kako ne znamo rokovati z njo – smrtjo in z onimi, ki ostanejo, doživljam vsak dan. So eni, ki se sprenevedajo, da ne vedo, da sem te dni pokopala tebe, hči moja. Sprenevedajo se, da ne vedo, da mi je umrla hči. Ker je tako lažje – zanje. Ljudje se me tudi izogibajo. Kot da bi bila nesreča nalezljiva in jaz kužna, kontaminirana.
Sožalje ob smrti izraža vrednost in pomen umrlega. Izraža izgubo za ta svet, ki je drugačen, ker umrlega ni več. Ker tebe ni več. In to sem želela in morala slišati: da je svet drugačen brez tebe. Da je svet manj lep, ker si umrla ti, deklica moja.
Ob tvoji smrti sem spoznala in ozavestila tudi, da ljudje mnogokrat govorimo … neumnosti. Govorimo, ne da bi se zavedali, kaj sploh sporočamo. Ne zavedamo se in se niti ne (po)trudimo pomisliti, kam bodo segle izgovorjene besede. Ne razmišljamo, kako jih lahko razume sogovornik. Ali razmišljamo, da bomo prizadeli? Ali govorimo samo zato, da pač govorimo?
Tebe neizmerno pogrešam. Čeprav bi menda morala biti hvaležna, da si bila, nisem. Nisem hvaležna, jezna sem, in da si bila, me ne tolaži. Boli me. Ni dovolj dobro, da si bila. Tukaj te hočem, tukaj si te želim, zdaj. Preveč te pogrešam, da bi me tvoja nekdanja prisotnost lahko tolažila. Preveč boli, da bi bila hvaležna za tisto preteklo mimobežnost.
Viktor Frankl meni, da ljudje ob izgubi življenja postanemo življenje samo. Vsi naši dosežki, vse, kar smo v življenju ustvarili in doživeli, se od rojstva naprej zbirajo v žlahtni kašči naše preteklosti. Preteklost je tista, ki nas označuje. Ob rojstvu smo le nepopisan list, življenje nam ponuja vrednote, ki jih živimo, ustvarjamo in hranimo v svoji preteklosti.
Kot pravi Camus: Če bi vsak od nas pošteno in toliko, kolikor zmore, dobro opravljal svoje delo, bi odpravili (ne samo) kugo. Odpravili bi nezaupanje in vzpostavili odnose med ljudmi. Takšne, ki štejejo. V vsakodnevnih odnosih kot tudi odnosih med strokovnjaki in njihovimi klienti, pacienti. Na ta način bi znali razumeti in pomagati: tudi tebi, moja noríca.
V številnih in različnih virih o zdravljenju psihoz je mogoče prebrati, da največ dragocenih informacij zdravnik pridobi iz razgovora s svojci in družino. Ti so eden najpomembnejših elementov oz. stebrov v zdravljenju in ohranjanju zdravja oseb s shizofrenijo.
Je norosti botrovala genetika? Ali kritični življenjski dogodki: v družini pogosto izraženi kritični komentarji ali pretirana skrb, teorija nasprotujočih si svojcev, nasprotujoča si komunikacija bližnjih svojcev s protislovnimi sporočili?
Zdaj je menda vseeno. Zate. Ti si mrtva. Jaz živa. Zame ni vseeno. Odzvanja: Kaj bi morala storiti? Ti, mati – ti bi morala vedeti!
In potem nekje od daleč – tvoja misel, izrečena kar tako, v nekem ležernem sončnem popoldnevu: "Na koncu niso leta življenja tista, ki štejejo, ampak dejstvo, koliko življenja je bilo v teh letih." (Abraham Lincoln)
In jaz se sprašujem: Je bilo tako? Je štelo? Tvoje kratko življenje - je bilo vredno? Je ZATE štelo?
Desetletja kasneje se ni nič spremenilo. Ljudje, naša družba še vedno ni premagala tabujev. Ne v zvezi s smrtjo. Še manj v zvezi s smrtjo otrok. Kaj šele onih, povezanih z norostjo in samomorom.
Elliot Lubyj: "Ko ti umrejo starši, izgubiš svojo preteklost, ko ti umre otrok, izgubiš svojo prihodnost."
Samo mati, ki je izgubila otroka, razume, da izgubljenega otroka nič in nihče ne more nadomestiti. Ali zamenjati. Biti izgubljenega otroka ustreznik. Preprosto zato, ker je vsak človek, (še prav posebej) vsak otrok … edinstven in popolnoma neponovljiv ter popolnoma nenadomestljiv.
Leonard Cohen v eni svojih pesmi pravi nekako tako: ljudje smo kot zvon z razpoko. In čeprav ima zvon razpoko, zvoni. Zvoni na prav poseben način, kajti skozi te razpoke poleg zvoka sveti tudi svetloba.
Meni zelo ljuba in prav posebno dragocena oseba mi je dejala, da s svojim življenjem, s tem, da se nisem zlomila ob tvoji smrti, častim in ohranjam spomin nate. Z menoj živiš dalje, čeprav si umrla in je najina povezanost in bližina popolnoma spremenila dimenzijo. Skozi čas sem spoznala, da je tako učil in zapisal veliki Človek, filantrop, humanist, filozof, mirovnik in utemeljitelj logoterapije, Viktor Frankl.
V času po tvoji izgubi, v iskanju smisla tvoje smrti, sem odkrila logoterapijo, filozofijo in nauk, ki usmerja v dobro, v moči, ki jih ljudje, ne da bi vedeli zanje, imamo. Globoko v sebi. Samo prepoznati in zavedati se jih moramo: svoje vesti, razumevanja iskanja najvišjega smisla, kljubovalne moči duha, samopreseganja ter bogastva sobivanja in odkrivanja dobrega v ljudeh, s katerimi delimo življenje, ki nam je dano – in podarjeno. In čeprav ti zaradi svoje bolezni nisi zmogla razumeti ne dojeti – življenje je dar in milost. Tudi kadar je težko. Tudi takrat, ko tebe več ni. Moja ljubezen do tebe, draga moja hči, ostaja vse do moje smrti. Podarjam ti jo, tja med zvezde … Kajti danes zmorem tudi jaz reči: "Kljub vsemu rečem življenju DA."
"Premik iz odziva zagrenjenosti v odziv sprejemanja je dosežek, ki so ga sposobni samo tisti veliki. Veliki v duhu, srcu in duši. Veliki, saj premorejo toliko moči in kljub zlomljenemu srcu najdejo razlog za vztrajanje. Tako s svojo zgodbo poguma počastijo in oplemenitijo spomin na nenadomestljivo in ključno osebo svojega življenja. Odnosu z njo podelijo noto nesmrtnosti." Jasna Kordić Lašič
"Odnos ljubezni zmore opremiti z veščinami za najdbo poti, ki pokaže, kako se celo iz oglja tragedije lahko rodi diamant." Jasna Kordić Lašič
Iz knjige Norica, Splet naključij, Jasna in Mojca Cajnko >>