.
Iz knjige RAVNATELJEVA HČI, Ana Kamenik >>
Novembra 2014 je Slovenijo pretresel spolni škandal na eni izmed mariborskih srednjih šol, ko naj bi dijaki v enem izmed šolskih kabinetov med seksom ujeli in posneli ravnatelja in profesorico matematike. Posnetek seksa je nekdo objavil na spletu in potem se je začelo. Mediji so iz tega posnetka naredili zgodbo. Zgodbo, ki je bila skoraj štirinajst dni glavna tematika marsikatere oddaje in časopisa. V to zgodbo se je vsak dan vključevalo več ljudi in vsi so se počutili poklicane, da o zadevi izrazijo svoje mnenje. In po štirinajstih dneh je ta zgodba dobila tragičen epilog. Ravnatelj je storil samomor.
Posebej pa se spomnim komentarja, v katerem je eden od spletnih uporabnikov zapisal, da si »akterja sploh ne zaslužita družine«. Kako si ne zasluži družine, ko pa sem bila jaz ves ta čas ponosna, da je ravno on moj oče?
Še danes me za trenutek zaboli, ko se zavem, kako ogabni znamo biti ljudje. Kako znamo soditi brez pravega razloga in da na osnovi enega videa oziroma po videu napisanega članka popolnemu neznancu želiš toliko slabega …
Resnično si želim razumeti, kaj razmišlja človek, da mu kaj takšnega sploh pride na misel.
Obstajajo ljudje in obstajajo ljudje s srcem.
Ko sem zaslišala besede: »Ana, počakaj,« sem prvič ta dan verjela, da mogoče pa nekomu še ni vseeno zame. Da mi nekdo še ni obrnil hrbta in da mi kljub vsemu še vedno želi pomagati. Opazila je, pa ni bila moja razredničarka. Opazila je, da nisem dobro. In storila točno to, po čemer sem hrepenela. Poslušala me je.
Vse to pa medijev in večine ljudi tisti torek ni zanimalo. Oni so videli samo napako človeka in niti na misel jim ni prišlo, da za to osebo stojimo njegovi bližnji, ki smo nenamerno sledili vsem njihovim člankom in komentarjem. Tisti torek člankom in komentarjem ni bilo mogoče uiti. Sledili so mi, ob meni so bili na vsakem koraku, boleli so me.
Tudi ona ni vedela, kaj točno se dogaja in kakšna je resnica, je pa verjela, da lahko vse skupaj premagamo le, če bomo močno stopili skupaj.
Spomnim se neverjetnega razumevanja, ki smo ga čutili drug do drugega, in optimizma, ki je vel iz očetovih oči.
Ljudi ne zanima moja resnica. Obsojali so, se posmehovali, komentirali. Tisti, ki so me poznali, tisti, ki so poznali nekoga, ki me pozna, in tudi tisti, ki niso imeli pojma, kdo in kaj sem, so pa v enem od člankov prebrali, da ima ravnatelj hčer.
Takrat sem izgubila vero v ljudi. Ne vem, kakšne besede bi bile potrebne, da bi lahko razumeli občutke, ki so se nabirali v meni.
Vsak otrok ima rad svoje starše in o njih misli najboljše, ne glede na to, kaj se dogaja in kakšni so.
Ko ostaneš sam in se proti tebi obrnejo skoraj vsi, tvoje stiske pa ne opazi nihče, ki bi jo moral, si še toliko bolj hvaležen za tiste redke osebe, ki te opazijo in ti dajo vedeti, da so tukaj zate.
Še danes ne razumem, kaj ste ljudje s svojim početjem takrat želeli doseči. Ste se počutili bolje, ko ste znova in znova objavljali članke, polne neresnic, za katere ste vedeli, da bodo dosegli veliko branost? Ste bili mirnejši, ko ste pod njimi v svojih komentarjih izlivali gnojnico na osebo, ki je sploh niste poznali? Ste bili potem, ko ste se po Facebooku norčevali o sobi 102 in dveh, ki naj bi se notri obdelovala, bolj veseli? Vam je bilo lažje pri srcu, ko ste napisali šalo o tem, kako bi ravnatelj lahko na pošti lizal znamke? Ste pomislili, da s svojimi dejanji v stisko ne spravljate samo ene osebe? Ste vedeli, da ima ta oseba otroke? Otroke, ki smo takrat trpeli tako, kot si večina izmed vas nikoli v življenju, hvala bogu, ne bo znala niti predstavljati? Ste se zavedali svojih dejanj in tega, da imajo ta lahko posledice? Ste razmišljali, da imajo posledice tudi besede? Ali se vam je res zdelo, da si človek zaradi enega samega posnetka zasluži vse to obsojanje, ali ste komentar napisali zato, ker ste se ob tem počutili pomembnejše? Pomembnejše, ker se spravljate na osebo, ki je že tako ali tako žrtev javnega linča, pa ste dodali še svoj komentar … Če se zelo potrudim, morda lahko najdem razumevanje za norčevanje mladostnikov, ampak avtorji člankov in tudi večine komentarjev so bili odrasli ljudje. Takšni, ki so imeli takrat tudi sami že otroke. Otroke, ki bodo nekoč postali ogledalo njih samih in bodo živeli v prepričanju, da so poklicani, da pokomentirajo vse. Da lahko napišejo, kar hočejo, in se norčujejo, iz kogar želijo. Otroke, ki se ne bodo zavedali moči besed, tako kot se nisem zavedala jaz. Do trenutka, ko sem tudi sama postala žrtev teh. Tako si želim razumeti, zakaj ste se takrat na osnovi enega posnetka spravili na mojega očeta huje kot na kakšnega morilca. In predvsem si želim razumeti, kaj ste takrat s svojim početjem želeli doseči.
Verjemite mi, resnično ni enostavno prebirati komentarjev o tem, kakšen gnus je tvoj oče, kako si ne zasluži doma in družine, kako ogaben je, kako je zagotovo opravil ustni izpit iz matematike in da ga na pošti zagotovo čaka nova služba, kjer bo lizal znamke. Mnogi ljudje so se ob tem pisanju zabavali, mene pa so njihovi komentarji zbodli tja, kjer najbolj boli. In najhuje, ta sobota je dokončno uničila mojega očeta.
Če bi tisti dan vedela, bi naredila vse, da bi začutil, kako zelo pomemben si in kako čudovit si za vse tiste, ki smo te poznali in smo vedeli, kdo in kaj v resnici si. Bil si čudovit človek, mnogo več kot le mariborski ravnatelj, ki ga je širna Slovenija poznala zaradi spolne afere. Bil si moj učitelj, moj vodnik po življenju, moj terapevt v težkih dneh in predvsem MOJ ATI.
Stopil je do postelje, mi dal petko in me objel. V tistem objemu pa sem od svojega očeta zadnjič slišala besede: »Rad te imam.« Potem pa je skozi vrata odšel z razlago, da gre pospravljat garažo. In to je moj zadnji spomin na očeta
Že dan po očetovem samomoru pa je afera potihnila. In odgovornost? Odgovornosti ni prevzel nihče. Danes verjamem, da takrat nikomur ni bil cilj, da moj oče stori samomor, in verjetno si nihče ni niti predstavljal, da ta afera lahko pripelje tako daleč. Ampak je.
Moj oče žal ni zdržal. Klonil je pod težo pritiskov medijev in spletnih komentarjev. Zlomili so ga zlobni jeziki in govorice. Zlomil ga je javni linč. Odgovor na vprašanje, kaj točno je doseglo njegov vrh, je odnesel s seboj. Kljub temu pa vem, da bi bil moj oče danes tukaj, če afera ne bi dosegla takšnih razsežnosti, kakršne je dosegla. Zato za preprečitev podobnih tragedij že vnaprej tukaj puščam naslednje besede … Morda so bile to besede nekoga, ki danes bere to knjigo in se ob tem, vsaj upam, pri sebi zaveda … da takrat ni ravnal pravilno.
Samomor je pogosto nepričakovana smrt. Bolečina je še toliko večja, ker veš, da je človek sam obupal nad sabo. Ne sprejmeš takoj. Ne moreš. Ne znaš. Ne verjameš.
Nisem si znala razložiti, zakaj. Zakaj on? Zakaj mi? Zakaj se vse to dogaja? Kaj hudega smo v življenju naredili, da smo si zaslužili ta pekel? Je bilo res potrebno?
Ko sem ozdravljena vse bolečine zadnjič stopila skozi vrata zdravstvenega doma, sem sama sebi obljubila, da moja zgodba ne bo pozabljena. Da bo moj oče skozi moje besede živel dalje in da bo moj glas tisti, ki bo v prihodnje preprečeval podobne tragedije.
Življenje je pot od rojstva do smrti. Je pot, po kateri stopamo. So izkušnje, ki nas učijo, in preizkušnje, ki nas utrjujejo. So dogodki, ki nas izoblikujejo. Vsak izmed nas stopa po svoji poti in niti ena pot ni enaka drugi. Vsem pa nam je skupno, da je naša pot nepredvidljiva in da nihče izmed nas ne ve točno, kaj ga na tej poti čaka.
Očetova afera je bila zame dobra lekcija. Naučila me je ogromno – o odnosih, ljudeh, zaupanju in pravem prijateljstvu. Dala mi je izkušnjo, za katero ne morem reči, da sem hvaležna, vseeno pa čutim, da lahko iz nje naredim marsikaj dobrega. Na žalost pa me je pripeljala tudi do spoznanja, da zloba ljudi nima meja.
Besede bolijo. In uničujejo bolj kot udarci. Udarcem lahko ubežiš, besedam ne. Besede te spremljajo. Slišiš jih, čeprav se trudiš, da jih ne. In dotaknejo se te, čeprav tvoj ponos tega ne prizna.
Verjamem, da niste slabi ljudje in da ste takrat ravnali predvsem nepremišljeno. Da nikomur niste želeli škodovati in da se takrat (še) niste zavedali, da nekdo zaradi vašega početja trpi. Verjamem, da niste slutili, da bodo vaše besede pripeljale do tragedije. Ampak so. Zato drugič, prosim, premislite, ali je branost res vredna več od življenja. Ali je telefonski klic, poln posmeha in norčevanja, res vreden tega, da potem dva otroka ostaneta brez očeta, in ali ste res tako popolni, da lahko obsojate človeka, o katerem ne veste nič drugega kot to, da naj bi bil udeležen v spolni aferi.
Vsaka izguba je boleča. Vedno, ne glede na to, kdo in zakaj je odšel. Za tiste, ki so bili z osebo povezani, je odhod boleč. In usoda kruta. In dnevi temni, polni solza in bolečine. In čas mineva in zakaj ostaja. Vsaka izguba s sabo prinaša ogromno vprašanj in (pre)malo odgovorov. Ko osebo izgubiš zaradi samomora, pa je bolečina še posebej specifična. Vprašanj je takrat še več in odgovorov še manj. Ne sprejmeš, ne veš, ne razumeš. Zakaj tako in ne drugače? Kdo je kriv? Kaj sem naredila narobe? Je bila to res edina rešitev? Pogosto se zgodi, da oseba odide brez ene same besede. Takrat ne razumeš ničesar in preteči mora kar nekaj časa, da mine prvi šok.
Pomembno se mi zdi, da se kot družba naučimo govoriti tudi o bolečih in neprijetnih trenutkih. Da dojamemo, da poiskati pomoč ni sramota, ampak pogum. Da sprejmemo, da tudi sami ne glede na starost in spol kdaj potrebujemo pomoč. Da solz ne sprejemamo kot tabu, ampak kot zdravilo. Kajti solze so zdravilo in ozdravijo veliko notranjih bolečin.
Želim si, da kot družba pridemo do točke, ko samomor in duševno zdravje ne bosta več tabu temi. Da bo vsak posameznik že kot otrok naučen, da je takšen, kakršen je, najboljša verzija sebe, da predstavlja nekaj unikatnega in da ga je okolica dolžna sprejeti, kakršenkoli že je. Želim si, da vzgoja otrok postane takšna, da bodo otroci drugačnost sprejemali kot nekaj normalnega. Da bomo psihično nasilje obsodili še bolj in otroke naučili, da je nedopustljivo izvajati kakršnokoli obliko nasilja, tudi če kdo kdaj ni po tvojem okusu. Otroci so ogledalo odraslih in spremembe na bolje se bodo začele dogajati samo, ko in če se bo najprej na bolje spremenil vsak izmed nas.
Ne glede na to, kaj je bilo v ozadju, si vse te medijske agonije nisi zaslužil. In veš, danes je pomembno samo to, kar o tebi mislimo tisti, ki smo te imeli radi. Bil si čudovit človek.
To knjigo sem v prvi vrsti napisala kot spomin nate in z veliko željo, da ta knjiga reši kakšno življenje. Ali pa vsaj prepreči, da bo nekdo nekoč spet obsojen, kot si bil ti. Kajti tega si ne zasluži nihče, sploh pa ne človek, ki ima tako dobro srce, kot si ga imel ti. In če mi bo s to knjigo uspelo narediti vsaj nekaj dobrega, bom imela občutek, da se je tvoj samomor vseeno zgodil z nekim namenom. In da si z njim nekaj dosegel. Tako mi je vse skupaj lažje sprejeti. Pa čeprav smo vsi skupaj za to plačali visoko ceno.
Sedim na obali in gledam morje, kako valovi.
V mislih se sprašujem, kje si ti.
Odtavam v dogodke tistih dni.
In v trenutku zaslišim morje, kako žubori,
in v daljavi glas galeba, kako zadoni.
Potem se mi za trenutek zazdi, da si bil to ti.
Iz knjige Ravnateljeva hči, Ana Kamenik >>
