.
Iz knjige SRČNI POGOVORI; Petra Kušar >>
Med intervjuji, ki sem jih spisala v času dela pri reviji Onaplus, sem izbrala tiste, za katere menim, da predajajo pomembna sporočila, motivirajo, navdihujejo, odpirajo srce, spodbujajo razmišljanje s svojo glavo ter nas vabijo, da se nekoliko odklopimo od divjega tempa današnjega sveta ter ponovno najdemo pristen stik s sabo, z naravo in drugimi ljudmi.
Nina Radin: Moj drugi porod je potekal pri babici v tujini. Takrat sem spoznala, kako pomembno je, da med porodom nihče ne posega vate, če za to ni tehtnega razloga. S tem se mi je odprl nov svet. Ugotovila sem namreč, da je ženska tista, ki je glavna pri porodu. Vzgojene smo bile, da smo pridne in pohlevne, da moramo pridobiti dovoljenje od nekoga, da lahko nekaj naredimo, v resnici pa smo me tiste, ki odločamo o sebi in otroku.
Nina Jenštrle: Res si želim, da bi se razširilo zavedanje, kako porodna izkušnja vpliva na vse v življenju; na odnos do sebe in do otroka ter na to, kako ženska doživlja sebe kot mamo. Poleg tega vpliva tudi na odnos, ki ga goji s partnerjem. Torej posredno vpliva na dinamiko cele družine, slednja pa je glavna celica družbe.
Maja Plantan: Zelo pomembno je, da verjamemo v otroke, jih spodbujamo in jim damo vedeti, da bodo zmogli, kar so si zadali. Predvsem pa moramo z njimi graditi ljubeč odnos, ki temelji na zaupanju. Otroci nas potrebujejo ljubeče, tople, prijetne, po drugi strani pa tudi odločne in trdne.
Jana Fleišer: Najboljša popotnica za otroka je, da ga naučimo, da je dovolj dober in edinstven točno tak, kot je. Da ga ne tlačimo v neke okvirje. Da ne omejujemo otroka zgolj s svojim pogledom na svet. Največja napaka je nedvomno ta, da otroke obremenjujemo z našimi neizpolnjenimi željami. Ali da se trudimo, da bi postali popolna facebook družina.
Sabina Košmrl: V času učne ure se v ozadju odvija tudi učenje o življenju. Ko znaš biti do otrok velikodušen, ko nanje gledaš kot na pomembne, dragocene, veličastne ljudi, jim prideš naproti, jih učiš, da je vsak vreden sam po sebi, da je svet lep kraj. Ko čutijo to ljubezen in ugotovijo, da ti je mar, ti veliko manj nagajajo. Pa tudi ko ti, se jim lažje nasmejiš in se s tem ne obremenjuješ preveč.
Sonja Klopčič: Ugotovila sem, kako pomemben je notranji svet, iz katerega vodiš. Temu dajemo premalo poudarka. Kot vodja moraš biti pozoren na to, da je tvoj notranji svet čist in da so take tudi tvoje namere. Menim, da bo to v prihodnje stopalo čedalje bolj v ospredje. Tega pojma pred 20 leti še nismo poznali, vendar bomo morali vodje na tem v prihodnje največ delati.
Karel Gržan: Danes moramo sami iskati informacije za in proti, ki nam dajo misliti. Ne smemo si dovoliti, da nas ujamejo v nek mehurček resnice in da bi namesto nas mislili drugi. Če ne uporabljamo več lastnega razuma, ne moremo govoriti o tem, da smo še svobodni. Nobena zdrava pamet in znanost ne obstajata brez znanstvenega dvoma in raziskovalne vedoželjnosti. Predvsem pa moramo biti zelo previdni do izpostavljenih avtoritet, ki zahtevajo, da mislimo kot one.
Violeta Bulc: Z ostalimi živimi bitji bi se morali naučiti sobivati, ne pa težiti k njihovemu nadvladanju. Človek mora nehati obvladovati naravo. Naučiti sem mora z njo resno sodelovati in sobivati ter se pri tem prilagoditi določenim pravilom, ki veljajo na planetu Zemlja.
Anton Komat: Resnično sem imel dovolj laži o kemijski in biološki varnosti državljanov, ki so jih oblasti neprestano trosile. Kar se tiče prehranske varnosti, pa je nedvomno največja laž, da je vse pod nadzorom, da je hrana v trgovinah varna in da moramo skrb za svoje zdravje zaupati odgovornim institucijam.
Sanja Lončar: V Sloveniji živimo na rajskem delu sveta, kjer je še vedno možno dobiti pristno hrano. To, o čemer lahko Američani samo sanjajo, je pri nas za vogalom. Še vedno gremo lahko s kanglico po mleko. Kokoši, ki nam dajejo jajca, lahko poznamo po imenu. Lahko sami sirimo surove izdelke. V nekaterih državah je to prepovedano. V teh norih časih je privilegij živeti v Sloveniji.
Ana Vovk: Nismo zgolj fizično telo, ampak višje razvita zavestna bitja, zato moramo vase vnašati zdravo hrano, s katero se lahko podpremo tako na duhovni kot fizični ravni. Ne smemo dopustiti, da bi bili le nekakšna škatla za velike količine odpadkov, saj je konvencionalno pridelana hrana prav to.
Uroš Dobnikar: Ljudje pričakujejo, da jim bo zdravnik pomagal, če zbolijo. Sami si namreč ne znajo pomagati, ne znajo preprečiti, da bi zboleli. Tak sistem bomo potrebovali toliko časa, dokler ne bomo začeli iskati drugih rešitev, poti nazaj k sebi in občutka, da znamo sami poskrbeti za svoje zdravje in dobro počutje.
Cvetka Avguštin: Znanstveniki so dokazali, da se že po eni uri sprehoda v naravi zmanjša s stresom povezana aktivnost možganov. Že dve uri preživljanja časa v gozdu sta dovolj, da se posameznikov imunski sistem okrepi za sedem dni.
Jur Samec: Iščemo avtentično verzijo sebe. Biti avtentičen pomeni, da razmišljaš s svojo glavo in si dovoliš biti to, kar si. Da se sicer znaš prilagoditi skupnosti, vendar ob tem ostaneš to, kar si. Da ne počneš nečesa samo zato, da bi bil sprejet. Da si pripravljen, da morda tudi ne boš sprejet zaradi tega, kar si. Da znaš biti sam s sabo in znaš prepoznati kvalitetno družbo.
Urban Urbanc: Ženske so v tem svetu moškega ekonomskega principa ter v pretirani želji po samostojnosti in samozadostnosti nekoliko pozabile na svojo pravo naravo ter s tem zanemarile občutenje svojega telesa. Velik poudarek dajejo razumu, kar je danes sicer nujno za dosego kariernega uspeha, vendar tega ne bi smele narediti na račun svojega srca, ki hrepeni po povezanosti in ljubezni.
Andreja Cilenšek: Ljudje se na koncu vračajo k preprostosti, v trenutke, za katere ni nujno, da so materialno zelo močni, so pa zanje posebni. Nekega gospoda, ki je ležal v postelji in ni smel več iz nje, sem vprašala, kaj si želi. Rekel je, da bi šel rad na balkon in gledal v nebo. Na koncu življenja se vračamo v pristnost v sebi. Prepoznamo malenkosti, ki dajejo smisel življenju.
Tamara Zemlič Radović: Ljudem, ki žalujejo, bi sporočila: Dovolite si spoznati in začutiti svoja čustva, čeprav so boleča in globoka. Le na tak način lahko predelamo izgubo, čeprav bomo tudi po koncu žalovanja še vedno pogrešali osebo, ki smo jo imeli radi. Ta rana ostane za vedno v srcu. Obudijo jo lahko različni dogodki, kot so obletnice, rojstni dnevi ali obisk kraja, kjer smo bili s to osebo. Takrat zaboli. In ta bolečina ostane za celo življenje.
Milena Karanović: Če živiš življenje nekoga drugega oziroma se zgleduješ po njegovi poti, se avtomatično oddaljuješ od lastne poti. Vse se začne s tem, da si vsak nalije čistega vina, se postavi na svojo pot in prevzame odgovornost za svojo svobodo in svojo rast.
Mateja Lenarčič: Sama odločitev je sicer zorela nekaj časa. Ni bila impulzivna. Ni bilo lahko za sabo pustiti dobre kariere, dobre plače in dati odpoved. Službe, kot je bila moja, so kot nekakšna zlata kletka. Gre za navidezno varnost. To je za sabo potegnilo določene življenjske navade in vzorce, ki jih ni lahko spreminjati. A prava pot je vedno težja. Začela sem povsem iz ničle na nekem drugem področju, kar je bil velik izziv.
Robert Goreta: Zaradi svojih težav s sluhom sem bil pogosto outsider; ne samo v šoli, temveč tudi v družbi, partnerstvu in v poslovnem svetu, zato so se me najbolj dotaknili ljudje, ki so uspeli kljub svojim omejitvam in vsem, kar so doživljali v življenju. Pri njih najbolj cenim vztrajnost, saj je bila ta vrlina tudi meni velikokrat v pomoč.
Sabina Dermota: Kot otrok sem počela vse tisto, kar so počeli moji sovrstniki. Doma mi nikoli, niti pri delu, niso rekli, da nečesa ne zmorem, čeprav sem si to včasih želela (smeh). Poleti je bilo treba pobirati zelena jabolka, ki padejo z dreves, da se jih ne povozi s kosilnico. Prehodila sem ves teren med jablanami. Ko sem pohodila ali brcnila jabolko, sem ga pobrala.
Darja Pristovnik: Za nekaj mesecev sem od vratu do stopal obležala ovita v mavec in bila sem popolnoma nepokretna. Velik napredek je bil, ko sem lahko kasneje sedela na invalidskem vozičku, in še večji, ko sem se ponovno naučila hoditi. Zmaga vseh zmag je bila, ko sem šla lahko sama po stopnicah! Takrat sem bila najsrečnejši človek na svetu. Življenje mi je takrat ponudilo priložnost, da na praktičen način osvojim naravnanost, ki mi je še zdaj zelo blizu – da vsak korak šteje.
Damjana Bakarič: Postajala sem čedalje bolj nezadovoljna. Vse redkeje sem bila sproščena. Na koncu mi je šlo na jok že ob vsaki malenkosti. Skratka, cel sistem se mi je sesul. Nikoli ne izgoriš zaradi dela. To govorijo tisti, ki se ne poglobijo v zadevo. Izgoriš zaradi odnosa, ki ga imaš do samega sebe in do življenja na splošno. Tvoji notranji programi te pripeljejo do tega, da izgoriš, ti pa izvirajo iz otroštva.
Daca Bincl: V tistem trenutku nisem več bila fizično telo, ampak veliko več. Občutek je bil, kot da bi prišla nazaj domov. Tam, kjer sem bila, je bilo tako zelo lepo. Čeprav sem si po prihodu nazaj želela, da bi se vrnila tja, sem vedela, da to ni mogoče, saj moram najprej dokončati naloge, ki jih imam v tem življenju. Zagotovo pa bom šla nekoč nazaj tja (smeh).
Iz knjige SRČNI POGOVORI, Petra Kušar >>