Turčija

»V Turčijo grem!« veselo naznanim. V očeh prijateljev pa takoj groza, strah, seveda presenečenje in verjetno tudi malo sodbe nad mojo nepremišljenostjo. »A si normalna? V tem času? Turčija je izjemno nevarna! Ne hodi tja!«

Morda je vsa politična situacija ali še bolj kot to – medijska manipulacija, tudi meni posadila malo več strahu kot na siceršnjih potovanjih, zato sem se prvič odločila za dopustovanje v Turčiji na zagotovo varnem mestu. Namesto velikega nahrbtnika, dobre obutve, zemljevida države in nekaj osnovnih informacij o znamenitostih sem raje tokrat izbrala hotel skoraj tisočih sob in kar pretirane ponudbe vsega v urejenem in varovanem letovišču v Antalyi, kamor potuje večina turistov.

Ker je bil to zame bolj delovni dopust (včasih se moram premakniti v drugo okolje, da lahkotneje kaj naredim, kot sedaj z namenom, da dokončam svojo novo knjigo CAMINO – od suženjstva do svobode), se nisem veliko premikala izven letovišča do Turških znamenitostih, ki ostajajo na moji čakalni listi za obisk le-teh. Tempelj Apolla, Bospor, mošeje, Kapadokija … Sliko Pamukkale (čudoviti vroči vrelci) imam v svojem dnevniku že od otroštva, kaj je zadosten razlog, da se bom sem še vrnila. Že sam Istanbul ima toliko znamenitosti in lepot, da je vreden obiska.

Turčija

Tokrat sem se le tu in tam ločila od hotela in zašla v bližnje vasice, v spremstvu domačina, ki dela v hotelu, in s katerim sva že prej navezala stike preko prijatelja. Tako sem vseeno imela malo večji občutek varnosti ob vseh slišanih, strahu polnih skrbi znancev ob omembi Turčije.

Njemu sem bila v začetku zanimiva predvsem kot evro na dveh nogah, kot se je izrazil. »Žal, resnica je ta, da smo tako prijazni in nasmejani, ker vse te turiste, predvsem vse ženske, ki se jim dobrikam, vidimo kot denar na dveh nogah. Oni so naš zaslužek. Ločimo jih le – evro na dveh nogah, dolar na dveh nogah, lire na dveh nogah.« Kar težko je bilo slišati tako resnico, ki mi jo je povedal šele predzadnji dan, ko je bilo za nama že več ur pogovorov. Nekako ti zruši tiste prijetne občutke, ki jih dobivaš na vsakem koraku s strani zaposlenih v letovišču, ki so res zelo prijazni s teboj, se ne malokrat usedejo poleg in se pogovarjajo, se zanimajo zate … Ti se pa ob tem res počutiš lepo, saj si opažen, jim je mar zate in ti tolikokrat zaželijo lep dan.

»Jaz sem bila pa tako ganjena vsakič, ko mi je kdo prinesel rožice …« užaljeno pripomnim, ob čemer se Necip le nasmehne: »Ja, seveda si jo! Tipična gesta, da se ženska stopi in lažje kaj kupi!« Hvala, prijatelj, res hvala! V posmeh moji naivnosti mi je zadnji dan prinesel – limono.

Turčija

Sicer sem še vedno prepričana, da ni to edina resnica vseh. Verjamem, da so tudi zares prijazni, ustrežljivi in ti želijo, da se počutiš lepo pri njih. Morate vedeti, da tu podajam doživetja in izkušnje zgolj s strani nekaj domačinom in še to zelo specifičnega okolja. Morate razumeti, da sedaj opisujem le hotelski svet z nekaj domačini, ki delajo tu, ne pa Turčije same.

Pravi, da so najnižje plače v Turčiji okoli 450 evrov. On je frizer v hotelu in v glavni sezoni zasluži toliko na dan. Večinoma dela majhne kitke in pa 14-dnevne tatuje. Za Turčijo se moram še malo utrditi v pogajanjih, saj mi prodajo tudi neumnosti, kot so te kitke, s katerimi se ne bi upala prikazati nikjer in sem jih že prvi večer razdrla. Lahko se pa pohvalim, da sem znižala prvotno ceno, torej začetke pogajanj že znam. »Moram priznati, si pa dober prodajalec, da mi prodaš, kar mi niti ni všeč,« mu kasneje povem. »Seveda da sem,« se nasmehne, »to je moje delo! Saj je vseeno, kako dobro opravim svoje delo,« seveda ne rabi strank, ki bi se vračale, saj je večina le en teden tu, »pomembno je, kako znam to prodati. To treniram že 15 let.«

Turčija

Prepričani so, da vse ženske osvajamo s tem, ko se nasmehnemo ob pozdravu in lepi gesti. Nam to pomeni vljudnost, njim osvajanje. Pri njih ženske ob prijaznosti in pozdravu moškega, le-to ignorirajo in pogledajo vstran. V kolikor tega ne stori, je to za moškega znak dovoljenja, da jo osvaja. Prav tako so mnenja, da smo vse evropske ženske zapeljivo oblečene (tudi če nosimo kavbojke in navadno kratko majico). Za njih je normalno, da si ženska pokrije zapeljive dele, med katere spadajo tudi noge, vrat (niso pa vse zakrite tako kot v arabskih deželah). Ko sem jim razložila našo kulturo in kako je tu drugače, so bili kar malce presenečeni.

Kar sem imela moč spoznati Turčijo, mi je pustila pozitiven vtis. Država je lepa, podnebje idealno, narava raznolika, hrana dobra, turška kava prav tako, morje čudovito, ljudje pa prijazni (sicer sedaj imam vedno v sebi Necipovo misel). Impresivno se mi zdi, kako vsak delavec tu zna tekoče govoriti poleg svojega jezika še arabsko, nemško in rusko. Le v angleščini so bolj slabi.

Najbolj me je zanimal njihov vidik varnosti oziroma nevarnosti Turčije v trenutni politični situaciji in temu primeren upad turizma. O tem sem spraševala domačine in turiste, vsakogar, s komer smo si izmenjali vsaj nekaj besed. Večina je ob tem lahkotno odgovorila, da ne čuti nobene spremembe v državi sedaj, niti močnega upada turizma. Ja, bil je močan upad nekaj mesecev po napadu na Istanbul, kasneje ne več. Opazijo le upad angleško in špansko govorečih oseb (Američanov, Angležev in Špancev). Rusov in Nemcev, kar je glavnina njihovih turistov, ni pa nič manj, trdijo.

Ko sem omenila naš pogled na njihovo državo in nevarnost le-te, so bili prav vsi presenečeni, od kod nam to. Če bi kot sama ženska potovala po državi, mi ne bi priporočali hoditi ravno ob vzhodni meji in priporočajo, naj se kot samska ženska raje malo bolj zakrijem, zgolj zato, ker oni gol vrat ob navzgor spetih laseh prepoznavajo kot osvajanje. Seveda se lahko ponoči v večjih mestih kaj zgodi, vendar pravijo, da se prav tako lahko tudi v Parizu, Londonu ali kjerkoli drugje. Ne vidijo kaj večje nevarnosti kot v drugih državah sveta, so me pa v večini opozorili, naj ne hodim v Sirijo, Irak, Iran, Afganistan … in pa Arabcev nekako v splošnem ne marajo. Pravijo, da so bolj neumni in imajo nesmiselne navade, kot naprimer poročanje z več ženskami.

Našemu strahu pred Turčijo pripisujejo predvsem manipulacijo medijev.

Verjetno je, kot pri večini stvareh na svetu, resnica nekje vmes med našim in njihovim pogledom.

Turčija

Povabili so me v njihovo družbo domačinov, ki ob večerih posedajo ob plaži in popivajo, pojejo, se pogovarjajo o dogajanjih preteklega dne in mnogokrat ribarijo. Ujela sem svojo prvo ribo v življenju! Ko sem jo takoj vrgla nazaj v vodo, revico, so vsi začeli kričati: »Ne! Ne dela se to tako!« in se stegovali za pobeglo ribo. Šla sem tudi v bližnjo vas, kjer ni moral mimo tega, da ne bi vsaj poskušal pomagati prijatelju zaslužiti nekaj evrov: »Necip, sem ti povedala, da nisem dobra stranka, ne bom kupovala spominkov!« ga spomnim. »Ja, saj vem no, ampak ne morem pomagati, pač prijatelj mi je rekel naj ti ponudim in …« Ja ja, razumem.

Držijo skupaj in si pomagajo! Vedno! Ne le tu, v hotelu, ampak nasploh kot država. »Ne hecaj se s Turkom, ker vsi stopimo skupaj!« mi je rekel. Narodna zavednost je tu res močna. To in pa verovanje v Alaha, seveda. V državi, kjer je 75 milijonov ljudi, je kar 99% muslimanov. Ko se začnem pogovarjati o njihovi veri, trdijo, da je muslimanska najbolj prava, da so vse ostale vere zrastle iz nje, da je edino koran ostal napisan od Alaha in nikoli spremenjen, kot so to storile ostale svete knjige, da so njihovi običaji najbolj smiselni (posmehujejo se, kako kristjani v čevljih hodimo v Cerkev in s tem ne izkazujemo spoštovanja). Močno zagovarjajo svojo vero, a ob tem na koncu dodajo: »Ti kristjanka, mi muslimani, na koncu vse enako, vsi skupaj.« A kljub temu vse, kar rečem v prid ostalim veram (tudi Budizmu, naprimer), nekako posmehljivo spodbijejo. Ko Necip dvigne kozarec alkohola, da opomnim, da v koranu piše, da ne smejo piti alkohola. »Ja no, ne preveč…« se nasmehne. »Saj tudi spolnih odnosov ne smeš imeti pred poroko, pa se z ženo nisva tega držala … Naj me Alah kaznuje, pač nisva,« dodajo. »A moliš Alahu vsak dan, kot je zapovedano?« »No ja, včasih … veš, nimam časa tu, kjer so stalno turisti …« Trdno jo zagovarjajo v besedah, manj v dejanjih.

Sicer po drugi strani pa Ahmet, turški podjetnik iz Istanbula, pravi, da je to le razmišljanje manj izobraženih ljudi te države.

Turčija

Ko sem Necipa vprašala, zakaj mi vse to tako iskreno pove, je rekel: »Kot prvo, s tabo lahko malo treniram angleščino,« v celotnem hotelu sem namreč le jaz govorila angleško, ostalo so bili sami Rusi in le nekaj Nemcev, tako da sem še malo ponovila osnove svoje ruščine. »Kot drugo, pomembnejše – že ko sva se spoznala, si me začela spraševati o meni. Zanimalo te je, od kod sem, kako gledam na turizem tu, kako na vere … se spomniš?« Seveda se. Bil je prvi domačin, ki sem ga spoznala in je govoril angleško, torej prva priložnost za potešitev moje radovednosti, da izvem kaj o državi iz njihovih oči. »No, ne pomnim, kdaj se mi je nazadnje zgodilo, da bi kakšnega turista tu zanimalo karkoli o meni, razen tega, koliko računam.« Najprej se mi je zdelo grdo in krivično, da nas vidijo le kot denar na dveh nogah, a če smo realni – tudi mi nismo ravno dobri in iskreno prijazni do njih, teh delavcev v hotelih. Tako da je odnos marsikdaj obojestransko iskanje koristi.

Ena meni zelo všečna malenkost: Ko je v zunanjem baru hotela zmanjkalo limon za pijače, je natakar vzel stol, ga postavil pod drevo le nekaj metrov stran, stopil nanj in z drevesa potrgal sveže limone, s katerimi smo si nato osvežili vodo. Slastno!

Zadnji dan mi je bilo skoraj malce žal, da nisem več časa posvetila svojemu delo, kar je bil namen te poti. Ampak - v čem je smisel potovanj, če ne v spoznavanju raznolikosti kultur, običajev, verstev in s tem širjenja lastnega dojemanja sveta iz različnih zornih kotov.

Sedaj tudi razumem tisti rek: »Kadijo kot Turki.« Ima smisel.

2017-10-20T14:30:28+00:00

3 komentarji

  1. Uroš 13/11/2016 at 7:20 pop - Reply

    Hvala, ker si z nami delila svojo izkušnjo, ki si jo dobila pri obisku Turčije. Sicer je morda možakar res podal večinsko mnenje domačinov v turističnih krajih o turistih, delim pa s tabo mnenje, da to ne velja za vse Turke. Upam, da si bila z delovnim obiskom Turčije kljub vsemu zadovoljna, in da ni zaradi nekaterih stvari ostal grenak priokus. Lep pozdrav, Uroš

  2. Lara 26/11/2016 at 10:00 pop - Reply

    Zelo lepo napisano😉

  3. anja 23/02/2017 at 2:18 pop - Reply

    Lepo napisano! Meni se pa zdi vedno zanimivo, kako evropski in neevropski so hkrati. 🙂 Je pa zanimivo brati o takih direktnih izkušnjah.

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link

Vesela bom, če boste delili še z ostalimi!