Jonathan Livingston Galeb (Richard Bach)

.
Povzetek knjige Jonathan Livingston Galeb, Richard Bach

Najdlje vidi galeb, ki najvišje leti. 

Večini galebov se ne zdi vredno o letenju naučiti kaj več kot najbolj preproste stvari - kako priti z obale do hrane in kako nazaj. Za večino galebov ni pomembno letenje, ampak hrana. Za tega galeba pa ni bila pomembna hrana, ampak letenje. Jonathan Livingston Galeb je bolj kot kar koli drugega ljubil letenje. 

Zakaj leteti drugače kot vsi ostali galebi? "Vedel bi rad, kaj zmorem v zraku in česa ne zmorem, le to me zanima. Samo to bi rad vedel."

Počutil se je do zadnjega vlakna živega, od užitka ga je spreletaval rahel drget, preveval ga je ponos, da je obvladal strah. 

Le kdo je bolj odgovoren kot tisti, ki odkrije pomen in višji smisel življenja in mu nato sledi? Jonathan Livingston Galeb, Richard Bach

Ker je bil tako drugačen, je Jonathan Livingston Galeb preostanek svojih dni preživljal sam. Ni žaloval nad svojo samoto, obžaloval je edinole to, da drugi galebi niso hoteli verjeti v veličastno lepoto letenja, ki se jim je ponujala; niso hoteli odpreti oči in sprevideti. 

Jonathan Galeb je spoznal, da so dolgočasje in strah in jeza razlogi, da je življenje galeba tako kratko, in zdaj, ko je bilo vse to izbrisano iz njegovih misli, je živel resnično dolgo in zadovoljno življenje. 

Najpomembnejše je izkazati se v tistem, kar ti je najbolj pri srcu, dotakniti se meja popolnosti - to je smisel življenja. 

Nebesa niso neki kraj niti neki čas. Nebesa so v popolnosti. Nebesa boš dosegel tisti trenutek, ko boš pri svojem letenju dosegel popolno hitrost. In to ne pomeni leteti s hitrostjo tisoč kilometrov ali milijon kilometrov na uro ali leteti s svetlobno hitrostjo. Kajti z vsakim številom postaviš mejo, popolnost pa je brezmejna. Popolna hitrost je to, da meje, ki jih postavlja prostor, prenehajo obstajati. 

Preberite si tudi povzetek knjige AKROBATI >>

Tisti galebi, ki se zmrdujejo nad popolnostjo, ker raje potujejo, so počasni in ne pridejo nikamor. Tisti, ki se na račun iskanja popolnosti odrečejo potovanju, pa pridejo kamor koli, in to še isti hip. Zapomni si, Jonathan, nebes ne išči ne v času in ne v prostoru, kajti čas in prostor sta čisto nepomembna. 

Jonathan Galeb je bil, navkljub svoji samotni preteklosti, rojen za učitelja letenja, izkazovanje ljubezni pa je zanj pomenilo, da nekaj tiste resnice, ki jo je spoznal, prenese na galeba, ki hrepeni po priložnosti, da bi se tudi sam dokopal do resnice. 

Najdlje vidi galeb, ki najvišje leti. Tisti galebi, od katerih si prišel, stojijo na tleh, nenehno vreščijo in se prepirajo za hrano. Od nebes jih loči tisoče kilometrov - in ti praviš, da bi jim rad pokazal nebesa, od tam, kjer stojijo! Saj ne vidijo niti do konca svojih kril. 

S tem ko so te izločili iz Jate, ker si tako drugačen, so tvoji tovariši galebi škodovali samo sebi in tega se bodo nekega dne zavedeli; nekega dne bo tudi njim jasno to, kar si ti že sprevidel. Odpusti jim in jim pomagaj razumeti. 

Vsak izmed nas je v resnici utelešenje brezmejne ideje svobode. Znebiti se moramo vsega, kar nas omejuje. 

Svoboden si in samo od tvoje svobodne volje je odvisno, kaj si; bodi to, kar v resnici si, tukaj in zdaj, in nič ti ne more tega preprečiti. To je edini resnični zakon. 

To je cena, ki jo plačaš, če te nihče ne razume - imajo te za hudiča ali za boga. 

Tak poseben način letenja je nekaj, kar je že od nekdaj čakalo na odkritje, na nekoga, ki bi se tega naučil - to nima nič opraviti s tem, ko rečejo, da smo "pred svojim časom". Mogoče smo le pred modo svojega časa, pred slogom letenja, ki se ga drži večina galebov. 

Svoje meje poskušajmo presegati korak za korakom, brez neučakanosti. 

Kako je mogoče, da ni težje stvari na svetu kakor prepričati ptiča, da je svoboden in da mu ni treba drugega, če si hoče to dokazati, kakor vzeti si nekaj časa in vaditi svobodo. Le zakaj mora biti to tako težko? 

Kako imaš lahko rad ptičjo drhal, ki te je izločila ali ti malo pred tem stregla po življenju? "Saj ni to tisto, kar imaš rad. Jasno, da nimaš rad sovraštva in zlobe. Izuriti se moraš v tem, da vidiš resničnega galeba, da v vsakem izmed njih prepoznaš tisto dobro in da jim pomagaš to prepoznati v njih samih. To imam v mislih, ko govorim o ljubezni. In kadar to obvladaš, ti postane lepo."

Ni ti treba drugega, kakor da še naprej iščeš samega sebe, da se vsak dan še malo bolj približaš svojemu resničnemu jazu, tistemu, za katerega ni nobenih meja. 

Nikar ne verjemi tega, kar ti govorijo oči. Ne oziraj se nanje, kažejo ti le tisto, kar je znotraj meja. Tvoj um bodi tvoj vid, odkrij z njim, kar že veš, da je, in odkril boš način, kako leteti. 

Bolje je sploh ne obstajati kakor obstajati kot kakšna morska trava, brez smisla ali radosti. 

Iz knjige Jonathan Livingston Galeb, avtor Richard Bach